Sem Maks Lenart Černelč. Danes ne nastopam »proti« nikomur. Govorim za človeka in kot glas bolnikov tudi tistih, ki se jih ne sliši. Dovolite mi tudi, da se zahvalim Vam vsem, celotnemu zdravstvenemu osebju, katerih vloga je zelo plemenita — pomagati človeku.
Slovensko zdravstvo ima vrhunske dosežke. Imamo odlične strokovnjake. Pomembno je, da se zavedamo, da je večina strokovnega znanja nastala v domačih izobraževalnih okoljih. Zato je smiselno ohranjati in kontinuirano razvijati ustanove, kjer sta zdravljenje in znanje neločljivo povezana. Že Abraham Flexner je v začetku 20. stoletja poudaril, da mora biti medicinska fakulteta neločljivo povezana z učnim kliničnim okoljem.
Bolniki se srečujemo z odličnimi strokovnjaki, ki z veseljem in predanostjo izvajajo svoje poslanstvo in nam pomagajo, pogosto tiho in brez priznanja. In bolniki to vidimo.
In prav zato, ker dobro poznamo tudi svetle plati, vest zahteva, da imamo pogum pogledati tudi tja, kjer stvari ne delujejo.
Najbolj pereče je, da nimamo vsi enakih možnosti pravočasno priti do zdravnika, diagnostike in zdravljenja. Dostop je prepogosto odvisen od denarja in včasih tudi od poznanstev. To ni pravično. In v socialni državi to ne bi smelo biti normalno.
Danes moramo na glas povedati, kar vsi vidimo in nekateri tudi občutijo. Čakalne dobe so lahko nevarno dolge. Medtem ko nekateri do storitve pridejo hitro, drugi, čeprav v skupno blagajno prispevajo enako, čakajo predolgo. Včasih predolgo za zdravje. Včasih predolgo za življenje.
Naj to ponazorim s preprosto zgodbo. Govorim o meni bližnji starejši osebi, pri kateri je prišlo do nenadnega upada zdravja. Napotnica je bila označena »zelo hitro«, pa je do pregleda čakala mesece. Na operacijo oči čaka leta. V tem času je izgubila velik del vida. To ni samo medicinski podatek. To pomeni izgubo samostojnosti. Manj gibanja. Manj branja. Manj stika s svetom. In s tem vse več socialne izključenosti. Podobnih in tudi bolj perečih zgodb je žal vse več.
Takrat, ko potrebuješ zdravnika in se počutiš kot številka, začneš razumeti, kaj pomeni nedostopnost. Na papirju je storitev zagotovljena. V resničnem življenju ni vedno dosegljiva pravočasno.
Verjamem, da so poskusi sprememb narejeni v dobri veri. A bolnik, ki danes čaka, ne živi v prihodnosti. Ljudje živijo zdaj. In za nekatere bo lahko prepozno, ko bodo prišli na vrsto.
Zato je pomembno izpostaviti, da potrebujemo ukrepanje, ki se pozna v življenju bolnika: hitro, merljivo in pravično.
Ena najstarejših misli medicinske etike je »Primum non nocere«, najprej ne škoduj. Škoda pa ni samo napačno zdravljenje. Škoda je lahko tudi predolgo čakanje.
Ob tem pa je zelo pomembno še nekaj, kar ne zahteva reform, zahteva pa človeškost. Odnos. Pogovor. Spoštovanje. Ko je človek bolan, je pogosto tudi prestrašen. In način, kako je sprejet, je del zdravljenja. Zato prosim, da vključevanja bolnika in njegovih bližnjih ne razumemo kot obremenitev. Participacija bolnika ni motnja v procesu, saj je bolnik razlog, da proces sploh obstaja.
In odnos mora teči v obe smeri, spoštovanje do zdravstvenega delavca in spoštovanje do bolnika. Oseba, ki jo zelo cenim, mi je predala misel, ki se mi zdi aktualna najbolj nevarni niso tisti, ki ne vedo, ampak tisti, ki mislijo, da vedo vse in ne dovolijo, da bi jim kdo pomagal ali povedal drugače.
Sam sem se na svoji poti naučil preproste drže: ostati mehek v srcu, tudi ko moraš biti trden v tem, kar zagovarjaš.
V zdravstvu si ne smemo privoščiti ne trdote brez človeškosti ne človeškosti brez odgovornosti. Zato je pomembno, da vprašanje o bolnikovih pravicah ne povzroča delitev, ampak sodelovanje za skupen cilj.
Dobro zdravstvo je zaveza skupnosti ranljivemu. Merilo dobrega sistema ni le urejena bilanca, ampak pravočasna obravnava, strokovnost in enak dostop za vse. To je merilo, ki bi nas moralo povezati: bolnike, zdravstvene delavce, vodstva, odločevalce in tudi politiko.
Vse deležnike pa je treba primerno nagraditi. In če nekdo zmore in želi delati več za bolnike, je prav, da mu sistem to omogoči. Če se delo ustavlja zaradi pomanjkanja kadra, pogojev, materiala ali preobremenjene administracije, je naloga upravljanja, da ta ozka grla odpravi in ne da jih normalizira.
In ne smemo pozabiti najbolj ranljivih. Nesprejemljivo je, da so otroci in njihove družine prisiljeni zbirati sredstva za zdravljenje, ki ga potrebujejo. Nesprejemljivo je, da človek dobi občutek, da je varen šele, ko ima denar ali srečo.
Tudi ob koncu življenja mora biti paliativna oskrba dostopna vsakemu človeku kot spoštovanje do življenja do zadnjega diha. Človečnost družbe se najjasneje pokaže prav v skrbi za tiste, ki ne morejo ničesar »povrniti« razen našega lastnega obraza v ogledalu.
Naj zaključim preprosto. Imamo znanje. Imamo ljudi. Imamo solidarnost. Zdaj potrebujemo še sodelovanje in odgovornost, strokovne odločitve, ki sledijo ljudem tukaj in zdaj, da bo pomoč pravočasna in dostopna vsem. Zdravstvo ne sme biti le sistem. Je odnos do človeka takrat, ko je najbolj ranljiv.
Človeku dostojanstva ne moremo vzeti, ker je neodtujljivo, lahko pa ga globoko prizadenemo. Zato je naša dolžnost, da ga varujemo in udejanjamo s spoštovanjem do vsakogar.
Hvala lepa. S spoštovanjem do vseh. Vse dobro vam želim.