Izjava dr. Matej Beltrama ob 57.nujni seji odbora za zdravstvo
Spoštovani,
zahvaljujem se za vabilo, tukaj sem kot predstavnik Zdravniške zbornice Slovenije po pooblastilu predsednice prof. dr. Bojane Beović, sicer sem v ZZS predsednik Odbora za zasebno dejavnost.
Sem Matej Beltram, zdravnik zasebnik, delno zaposlen v javnem zdravstvu v tujini, v Švici, z licenco v Italiji in Avstriji in delovnimi izkušnjami iz Velike Britanije in ZDA. Tako iz večletne osebne izkušnje poznam od znotraj različne zdravstvene sisteme, na različnih nivojih (od zdravstvenega doma do univerzitetne klinike), v različnih oblikah (državne, koncesionarske in zasebne). Sem tudi zaskrbljen državljan, mož in oče, ter sin staršev, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja redno potrebujeta zdravstvene storitve.
V vlogi bolnika, bomo prej ali slej vsi mi tukaj prisotni, levi in desni, poslanci in ministri, sindikalisti, direktorji, svetovalci, zdravniki,... zato menim, da bi moral biti namen te seje, da ugotovimo: kaj je najboljše za bolnika?
Pobudnik današnje seje v priloženem gradivu pravilno našteva afere, nepravilnosti in anomalije državnega zdravstvenega sistema in se v analizi osredotoča predvsem na vlogo zdravnikov, medtem ko so drugi zelo problematični vidiki prezrti, npr. področje nabav, organiziranost, dostopnost, itd.... Zato poleg slikovito opisanih dvoživk pogrešam še druge predstavnike favne slovenskega državnega zdravstva: parazite, pijavke, mrhovinarje, hijene, jastrebe ter druge zveri in plenilce, pa hobotnice, lenivce in še bi lahko našteval - in ne gre samo za zdravnike.
Čeprav osebno do kraja zagovarjam vašo pravico izražanja lastnih stališč, moram v imenu zdravnikov zasebnikov protestirati proti uporabi žaljivega izraza za celo skupino predstavnikov zdravniškega poklica. Takšno poimenovanje ne rešuje nobenega problema in onemogoča dostojen dialog, za obstoj katerega je predpogoj medsebojno spoštovanje. Razčlovečenje skupine ljudi in njih živalska poimenovanja so v zgodovini imela strašne posledice - nacisti so dobro vedeli, da je treba Žide najprej prekrstiti v svinje, da so jih lahko potem na milijone pobili.
Kot zdravnik sem na to še posebej občutljiv, saj ne pozabimo, da sta kolegica in kolega med opravIjanjem svojega dela doživela nasilno smrt. Pa še nekaj pogrešam: pogum, da s pravim imenom poimenujete tisto, kar se dogaja v slovenskem državnem zdravstvu in ustreza definiciji organiziranega kriminala oz. mafije.
Državni zdravstveni sistem je tisti, ki generira čakalne vrste. Iz tega nastane pritisk/želja/potreba bolnikov, da na drug način čim prej, na vsak način, rešijo svojo težavo, kar posledično generira korupcijska tveganja in prej naštete anomalije, afere,... Kot predsednik Odbora za zasebno dejavnost, ki predstavlja zdravnike koncesionarje in čiste zasebnike, lahko na tem mestu izjavim, da smo proti privatizaciji zdravstva. Ta privatizacija se dogaja že sedaj in ima mnogo obrazov:
- ko npr. v skupščini ZZZS, ki je plačnik vseh zdravstvenih storitev, poleg predstavnikov na to sejo vabljenih sindikalistov, sedi med predstavniki delodajalcev kar 5 predstavnikov največjih dobaviteljev v zdravstvu;
- ko se trg zasebnih zdravstvenih zavarovanj skoraj eksponentno in nenadzorovano širi, pa ta zavarovanja ne pokrivajo vseh storitev.
Slovenski bolnik torej plačuje kar 3 prispevke oz. zavarovanja: osnovno zavarovanje (13.5% bruto bruto plače), potem dopolnilno zavarovanje (35 €/mesec) in potem, če določeno storitev res želi v primernem času, plačuje še dodatno zavarovanje (50 €/mesec); - ko posredniki za zdravljenje v tujini pobirajo provizije za tam opravljene zdravstvene storitve, ki jih ZZZS tujemu izvajalcu vse plača, ne plača pa istih storitev, če so opravljene pri zasebniku v Sloveniji.
ZZZS je v letu 2020 povrnil za 86.671 primerov v skupni vrednosti 64 milijonov € za zdravljenje v tujini - če bi bile vse opravljene v Sloveniji in če predpostavljano, da strošek dela predstavlja 50% cene storitev, bi se samo od prispevkov za zdravstveno zavarovanje vrnilo v blagajno ZZZS skoraj 4 milijone €, da ne govorim o ostalih prispevkih in davkih. In teh 64 milijonov € ne bi pomenilo ‘denarja, ki roma v žepe zasebnikov’, pač pa je to za 64 milijonov € zdravstvenih storitev, za bolnike, katerim se je rešilo zdravstveno težavo!
" "Državno zdravstvo ... bolniki vsak mesec plačujejo prispevek oz. davek, zdravstvene storitve pa ne dobijo takrat, ko jo potrebujejo - z izjemo urgentnih storitev - in so potem prisiljeni iskati druge možnosti, ker so v stiski, ker jih upravičeno skrbi, da se jim stanje med čakanjem ne bo nepopravljivo poslabšalo - zato so pripravljeni tudi plačati, če le imajo dovolj sredstev..."
Privatno zdravstvo - to je da bolnik iz svojega žepa plačuje za zdravstvene storitve, katerih cene prosto določa trg in npr. lahko zaradi tega celo bankrotira, je z vidika bolnika najslabša rešitev, vidimo jo v državah 3. sveta in nekaterih balkanskih in vzhodnoevropskih državah, t.i. ‘failed states’, sam sem se o tem lahko prepričal v Indiji in tega si res nihče ne more želeti. Vendar je privatno zdravstvo prisotno tudi v državah z dobro razvitimi javnimi sistemi, kot dopolnilo, a je mešanje z javno blagajno strogo prepovedano - tukaj gre za nadstandardne in medicinsko nenujne storitve, kot npr. korekcije vida in estetske posege.
Druga najslabša možnost za bolnike je državno zdravstvo, kot ga imamo v pretežni obliki v Sloveniji - velika večina zdravstvenih storitev se opravi v ustanovah, katere ustanovitelj in lastnik je država oz. občine, tam je zaposlenih velika večina zdravstvenih profesionalcev. Bolniki vsak mesec plačujejo prispevek oz. davek, zdravstvene storitve pa ne dobijo takrat, ko jo potrebujejo - z izjemo urgentnih storitev - in so potem prisiljeni iskati druge možnosti, ker so v stiski, ker jih upravičeno skrbi, da se jim stanje med čakanjem ne bo nepopravljivo poslabšalo - zato so pripravljeni tudi plačati, če le imajo dovolj sredstev. Je to pravičen sistem?
Primer 1: iz ambulante dr.Matej Beltram, pred 1 tednom: 81-letnemu gospodu N.N. se je vid tako poslabšal, da ne bo opravil preizkusa sposobnosti za voznika B kategorije. Rešitev je operacija sive mrene, na katero bo čakal vsaj 8 mesecev. Izgubil bo vozniško dovoljenje, ki ga potrebuje predvsem zato, da soprogo 3x na teden pelje v dializni center. V kolikor se odloči, da ne bo čakal in opravil poseg pri zasebniku kot samoplačnik, mu ZZZS teh stroškov ne bo povrnil; ZZZS bo raje plačeval nenujne prevoze za ženo v 40 km oddaljen dializni center, vse do takrat, ko bo gospod spet lahko vozil - če bo lahko. Da je strošek teh prevozov bistveno višji, kot bi bil strošek operacije, nikogar ne zanima.
Primer 2: prof. dr. Marko Noč, dr.med., mednarodno priznani vrhunski strokovnjak je v matični ustanovi šikaniran in mu je onemogočeno opravljanje posegov (TAVI), za katere je izučen, ker je opozarjal na nepravilnosti in korupcijo v svoji ustanovi; z dovoljenjem delodajalca pri koncesionarju opravlja po 20 posegov na mesec in tako pripomore k skrajšanju čakalne dobe bolnikov, pri katerih je smrtnost 20% na leto - tako z delom pri koncesionarju rešuje življenje 50 bolnikov na leto. Prof. dr. Noč tako ustreza vaši definiciji dvoživke in zaslužkarja.
Primer 3: ambulanta specialista gastroenterologa Jurija Bednarika, dr.med., julij 2021: 39-letni bolnik N.N: je pred 9 meseci opazil prve težave, občasno kri na blatu, lečeči zdravnik mu je predpisal običajno terapijo za hemoroide in hkrati izdal napotnico za kolonoskopijo, ki jo je priporočljivo opraviti čim prej. Čeprav je bolnik vešč dela z računalnikom mu je šele po dveh dneh in številnih telefonskih klicih in poslanih elektronskih sporočilih uspelo dobiti najhitrejši termin za kolonoskopijo, ki je čez 4 mesece. Gospod je imel srečo, običajno bolniki dobijo termin bistveno kasneje. Po 4 mesecih čakanja mu iz ambulante sporočijo, da bo termin prestavljen zaradi COVID-a. Po 8 mesecih čakanja bolnik ni zdržal več, odločil se je, da bo preiskavo opravil samoplačniško. Termin je dobil v enem tednu. Po opravljeni preiskavi ga kolega sooči z žalostno diagnozo: rak debelega črevesja, v napredovani fazi. Bolnik z solzami v očeh ne more razumeti zakaj je bil prisiljen tako dolgo čakati na preiskavo. V tem času se je rak namreč razširil in upanje na ozdravitev je bistveno manjše. Takoj po preiskavi pa se mora kolega soočiti z etično dilemo: glede na prakso in pravila ZZZS mora pacienta postaviti v novo čakalno vrsto: potrebne so dodatne preiskave in pregled pri kirurgu. Po postavitvi diagnoze se resda dodatne preiskave opravijo dokaj hitro, vseeno pa vse skupaj traja še vsaj dodatnih 6 tednov. Kolega meni, da je Hipokratova prisega temelj njegovega dela zato je poklical kolega kirurga v državni ustanovi in še isti dan je bil pacient v nadaljnji obravnavi. S tem je kolega kršil več pravil ZZZS. Je lahko kazensko odgovoren? Verjetno. Gre za korupcijo ? Odgovorite si sami.Upam, da ste pozorno poslušali.
Rekli boste da sem predstavil primer, ki je v praksi zelo redek. Žal vam moram povedati, da se kolega zelo pogosto srečuje s podobnimi primeri. In številni drugi kolegi v drugih vejah medicine prav tako. Vsak dan, teden za tednom. Dvoživke v Republiki Sloveniji, kot je omenjeni kolega, imajo lastnost, ki jo nima nobena žival na planetu Zemlja: lahko govorijo in imajo kaj za povedati.
Spoštovani poslanci, pojdite med zdravnike – se opravičujem, med dvoživke, povprašajte jih, koliko njihovih bolnikov umira v čakalnih vrstah. Zdravniki smo vsak dan soočeni z bolniki in njihovimi težavami. Ste se pripravljeni tudi vi soočiti z resnico? Vaše volivce verjetno ta resnica zanima.
Ti bolniki so zajeti v statistiki Registra raka. Ugotovili boste, da smo v Sloveniji med slabšimi državami EU. Pomemben vzrok je v tem, da ljudje umirajo v čakalnih vrstah med čakanjem na diagnostično obravnavo. In to dopuščamo in si zatiskamo oči!
Opisani primer je tipičen primer ‘privatizacije’ zdravstva, ko je bolnik zaradi neučinkovitega državnega zdravstva prisiljen iskati zdravstvene storitve kot samoplačnik. Kolega gastroenterolog bi brez težav opravil pregled na napotnico ZZZS v roku 1 tedna že pred 8 meseci, vendar bolnik te možnosti nima.
Predlagani ukrepi pomenijo še dodatno krepitev državnega zdravstva, kar pomeni še več anomalij in nepravilnosti, ker z administrativnimi predpisi, prepovedmi, plani, itd. se čakalnih dob ne bo odpravilo, obratno, podaljšale se bodo, in pritisk bolnikov, ki bodo iskali rešitev za svojo težavo, bo še večji in tudi anomalij, korpucije,... bo še več. Ti ukrepi niso v prid bolnikom pač pa tistim, ki imajo z ohranjanjem in krepitvijo državnega zdravstva največje koristi - prej opisani živalski svet in mafija.
Čigav interes mora zastopati politika?
V vaši delni analizi ste pravilno ugotovili poslabšanje razmer v času epidemije, a so trenutne potrebe zaradi epidemije samo uvod v to, kar nas zaradi staranja prebivalstva šele čaka, in to ne bo nepričakovana naravna katastrofa, ki bo kot komet treščila med nas - to bo stanje, ki bo trajalo in trajalo, leta in leta: že danes vemo, da bo čez 10 let starostnikov nad 70. let za 20% več, čez 20 let pa 40% več kot danes - in temu ustrezno se bo povečal pritisk na zdravstveni sistem.
Primer 4: povečanje starostnikov za 40% pomeni tudi za 40% veš operacij sive mrene, obrabljenih kolkov, posegov na srcu, operacij prostate,..., kjer so že danes prisotne nedopustno dolge čakalne dobe in kjer že danes primanjkuje kadra. Koliko let traja šolanje urologa, ki bo znal operirati zahtevne tumorje prostate? 5 let? 10 let? Pravilen odgovor je 15 let (skoraj 4 polne poslanske mandate)!
Zato potrebujemo drugačno rešitev. Potrebujemo rešitev, ki bolnikom nudi čim večjo dostopnost in čim širšo možnost izbire, komu bodo zaupali svoje zdravje, brez omejevanja s strani države, ki v našem državnem sistemu bolnikom odvzema opravilno sposobnost, saj namesto njih določi, h komu smejo oz. jih diskrimira v primeru, da svoje zdravje zaupajo zdravniku, ki ni del javnega sistema, saj ZZZS stroškov takega zdravljenja ne povrne.
Potrebujemo rešitev, ki vključi čim širši krog zdravstvenih profesionalcev v oskrbo prebivalstva in jih ne izključuje na podlagi oblike njihove zaposlitve.
Potrebujemo odprt javni zdravstveni sistem, ki bo namesto, da pošilja bolnike na zdravljenje in zdravnike na delo v tujino, k nam privabljal odlične strokovnjake!
Potrebujemo javni zdravstveni sistem, ki je dinamičen in prilagodljiv sprotnim potrebam prebivalstva.
Primer 5: doc.dr. Andrej Vranič, dr.med., se je odločil nadaljevati poklicno pot v Franciji. Po pridobljeni licenci je nekaj časa delal znotraj terciarne ustanove, nato se je odločil, da želi delo opravljati kot zasebnik znotraj javne zdravstvene mreže. O tem je obvestil zavarovalnico in v roku nekaj dni prejel obračunsko številko in lahko pričel sprejemati vse zavarovane bolnike. Slovenski zdravnik, v Franciji lahko, v Sloveniji ne sme.
Primer 6: Javno dostopni podatki ZZZS o realizaciji dodeljenega programa zdravstvenih storitev pokažejo, da so koncesionarji zaostanke iz 1. in 2. vala epidemije uspešno nadoknadili, medtem ko so se zaostanki v državnih ustanovah samo še povečali. Tudi že v letih pred epidemijo, kolikor so podatki dostopni, je obstajala ta razlika: koncesionarji so praviloma izpolnili oz. presegli načrt opravljenih storitev za dovoljenih 5%, medtem ko veliko državnih ustanov njim dodeljenih programov niso izpolnile. Ti neizpolnjeni programi so konkretni ljudje in njihove usode, njihovi zaskrbljeni svojci, ki trpijo in doživljajo tesnobo, ker niso prejeli potrebne storitve, ko so jo potrebovali.
Tukaj ni potrebno izumljati tople vode. V zahodni Evropi so po 2. svetovni vojni socialdemokratsko, torej levo usmerjene stranke, dosegle eno največjih pridobitev za blaginjo državljanov - javno zdravstvo. Javno zdravstvo temelji na univerzalne, obveznem in solidarnem zavarovanju (ne prispevku!) vseh državljanov, preko katerega so pokriti stroški zdravljenja pri zdravniku s strokovno licenco, ki si ga bolnik sam izbere - ne glede na pravno obliko opravljanja zdravnikovega dela - zaposlen v državni ustanovi, zasebni ustanovi ali kot samostojen zdravnik. Javno zdravstvo je tudi dokazano najbolj učinkovita preventiva proti vsem prej naštetim anomalijam, aferam,...: korupcija, slaba organiziranost, vprašljiva kvaliteta, nedostopnost - vse te so zreducirane na minimum v sistemu, kjer obstaja možnost izbire in s tem konkurenca med izvajalci. Konkurenca bo dvignila kvaliteto storitev in znižala stroške - tudi v državnih ustanovah - vse v prid bolnikom.
V javnih zdravstvenih sistemih sistemih, ki temeljijo na principu splošnega obveznega in solidarnostnega zavarovanja čakalnih dob ni oz. so v strokovno sprejemljivih okvirjih. V katerem od opisanih sistemov se zdravnika mazača takoj razkrije in izključi? Pri katerem koncesionarju ali zasebniku so zdravniki se le navidezno evidentirali prisotnost? V katerem sistemu se lahko šikanira vrhunskega strokovnjaka? To si lahko odgovorite sami.
Da so taki javni zdravstveni sistemi za davkoplačevalce vzdržljivo breme nam pokaže primerjava, kolikšen % bruto prejemkov za povprečno 4-člansko družino predstavlja strošek zdravstvenega zavarovanja zavarovanja: pri nas 18% (7.300€/leto), v Nemčiji in Franciji 11-13%, v Švici 5-10% (8.800-17.000CHF), v najbolj kapitalistični Evropski državi, Veliki Britaniji pa - 0%.
Dolžnost politike je državljanom ponujati vizije, ne retrovizije. Zato vas pozivam: omogočite nam državljanom javni zdravstveni sistem po zgledu Francije, Nizozemske, Belgije, Nemčije, Švice, Avstrije, ... - ker ga bolniki potrebujemo! Vaša odgovornost je, ali bo Slovenija ‘failed state’ v družbeno najbolj pomembnem podsistemu - zdravstvu. Iskreno vam pri tem želim pameti pri preseganju delitev ter da bi zbrali pogum, ki ga še noben sklic poslancev pred vami ni imel.
mag. Matej Beltram, dr.med.,
specialist oftalmolog, FEBO,
Schwerpunkt Ophthalmochirurgie FMH,
predsednik Odbor za zasebno dejavnost Zdravniška zbornica Slovenije
