Pred leti sta se dr. Marko Noč in zdravniški kolega Blaž Mrevlje odločno izpostavila v aferi stent, kjer sta opozarjala na preplačane nabave medicinskih artiklov. A namesto tistih, ki so si napolnili žepe, sta posledice utrpela predvsem oba zdravnika, ki sta osvetlila korupcijo v zdravstvu. Mrevlje je bil praktično prisiljen delo poiskati v tujini, Noču pa že leta mečejo polena pod noge. Nazadnje so enemu najuglednejših slovenskih kardiologov v matični bolnišnici UKC Ljubljana celo preprečili izvajanje operativnih posegov. Za Reporter je spregovoril o epilogu afere stent, o moči in monopolu dobaviteljskega lobija in o zdravilu za korupcijo v slovenskem zdravstvu.
Intervju objavljen z dovoljenjem uredništva Reporter. Originalni zapis dostopen na straneh portala Reporter (povezava). Avtor: Marko Medvešček (marko.medvesek@reporter.si), fotografija: Primož Lavre.
Pred kakim desetletjem ste se v odmevni aferi s stenti ali žilnimi opornicami spustili v boj z dobaviteljskim lobijem. Če gledamo z današnje perspektive, moramo žal ugotoviti, da so dobavitelji v tej vojni zmagali?
Nedvomno. Na te dogodke gledam podobno kot na preboj soške fronte pri Kobaridu. To je bila velika vojaška zmaga, ki pa ni vplivala na izid soške fronte in prve svetovne vojne. Nedvomno pa smo dokazali, da se bistveno nižja cena medicinskega materiala lahko doseže tudi v Sloveniji. Da bi pa dokončno uspeli, so seveda potrebne sistemske spremembe s konsenzom in sodelovanjem politike.
Nekaj časa se je zdelo, da boste morda tudi dobili konsenz politike?
Osebno nikoli nisem imel takega občutka. Politikom si interesanten, dokler kritiziraš aktualno oblast, oni pa so v opoziciji. Ko se stvari obrnejo, interes pade.
Prav sramotno se zdi, da sta bila v celotni aferi nazadnje zaradi kaznivih dejanj sprejemanja in dajanja daril zgolj dva obtoženca. Nato pa je zadeva letos celo zastarala in ni nihče zares odgovarjal.
Zame, z ozirom na stanje pravne države v Sloveniji, to ni presenečenje. Bolj pričakovanje. Mimogrede sem občasno spremljal te postopke in kljub jasnim materialnim dokazom, ki sem jih seveda poznal, se obravnave pred sodiščem sploh niso začele ali pa so se začele tako pozno, da je vse skupaj zastaralo.
Niste vseeno upali, da bo pravosodje vsaj v tem primeru učinkovitejše? Zadeva se je, vsaj na papirju, zdela zelo trdna, za povrh je bila zgodba tudi javno odmevna.
Gotovo sem pričakoval, da bo z vstopom v Evropsko unijo Slovenija postala bolj pravna država.
Kakšen je bil odziv kolegov v UKC in medicinski stroki nasploh, ko ste se pred leti skupaj z dr. Blažem Mrevljetom izpostavili v tej zadevi?
Moram reči, da prav velikega odziva ni bilo. Nekateri kolegi so mi sicer osebno izrekli podporo, vendar se nihče ni javno izpostavil. Mi je pa zelo veliko ljudi zunaj medicine, poznanih in nepoznanih, izreklo podporo. Vendar, kot sem rekel, tistega odločilnega preboja, ki bi v Sloveniji spremenil sistem, da bi se medicinski pripomočki kupovali po normalnih evropskih cenah, na žalost ni bilo.
Bi zaleglo, če bi tedaj več ljudi v zdravstvu zagnalo hrup? Več zdravnikov, več direktorjev?
Mislim, da smo zdravniki izobraženi za zdravljenje bolnikov. Poleg nas pa je zelo veliko spremljajočih služb, tako v zdravstvenih ustanovah kot v vladnih službah, katerih dolžnost je ureditev cenovnega področja nabav v medicini. Vendar po mojem mnenju te naloge ne opravljajo. To, kar sva delala s kolegom Mrevljetom, je bila najina dobra volja, pri čemer naju je gnala moralno-etična dolžnost do bolnikov, saj gre za denar, ki je namenjen njihovemu zdravljenju.
Za zajezitev korupcije v zdravstvu je, pravite, »treba identificirati mehanizme in nato uporabiti ustrezna 'zdravila'«. Ampak tak medicinski pristop očitno ne zaleže – v glavnem vsi vedo, kakšni so ti mehanizmi in kakšno je potrebno zdravilo, korupcija pa se še kar zajeda v slovensko zdravstvo.
Če kaj, je ta afera dokaj transparentno razkrila mehanizme korupcije in osnovne probleme pri nabavah v slovenskem zdravstvu. Slovenski trg je namreč majhen, zaprt in praviloma aparature in zdravstvene pripomočke dobavljajo domači monopolni dobavitelji, ki seveda lahko postavijo kakršnokoli ceno in nato čakajo, da jo kupec sprejme. V zdravstvu pa seveda ne moremo čakati, ker te aparature in pripomočke potrebujemo za zdravljenje. Zato jih bomo prej ali slej primorani kupiti, tudi če dobavitelji ne spustijo cene. Tega se oni dobro zavedajo. Tukaj bi zato morala nastopiti politika in s sistemskimi spremembami omogočiti, da lahko vsaka slovenska zdravstvena ustanova v primeru preplačevanja določen izdelek kupi na enotnem evropskem trgu, in to tam, kjer je najcenejši. Seveda to ne bo lahko. Pričakovati je velik odpor tako slovenskih dobaviteljev kot tudi njim zvestih zdravnikov. A Slovenija je vendarle članica EU in ta ima mehanizme, ki zaščitijo kupca na enotnem evropskem trgu. Naloga slovenske države je zato, da našim zdravstvenim organizacijam, ki bi želele na tak način nabavljati medicinske izdelke, pomaga in tak način sistemsko omogoči, če je potrebno, tudi preko mehanizmov EU.
Torej je tudi proizvajalcem bolj v interesu, da so cene v Sloveniji višje. Ali imajo multinacionalke sploh kaj od tega, da so medicinski pripomočki pri nas dragi, čeprav jih posrednikom prodajo po standardni, tržni ceni za evropski trg?
Njih v bistvu zanima le količina prodaje, ne pa način. Taka je moja ocena, medtem ko cenovno politiko, tako se mi zdi, prepuščajo lokalnim distributerjem.
Kako pa je sploh prišlo do tega, da se je v Sloveniji uspel vzpostaviti ta dobaviteljski lobi?
Tu zdravstvo ni izjema, podobno je, po moji oceni, v vseh segmentih, kjer se troši javni denar. Če pogledate gradnjo avtocest, TEŠ, drugega tira in podobne državne projekte. Primerjajte začetno in končno ceno po številnih aneksih …
V katerem obdobju pa si je ta dobaviteljski lobi pridobil tako moč? Že v 90. letih ali pozneje?
Odkar se spomnim, je dobaviteljski lobi izjemno močan. Pričakoval sem, da se bo to spremenilo z vstopom Slovenije v EU, a je očitno preveč zacementirano. Kot sem rekel, brez ustreznih sistemskih ukrepov, ki bi jih sprejela vladajoča politika in za njimi tudi stala, na tem področju preboja ne bo.
Omenjali ste referenčne cene, po katerih bi se cene medicinskih izdelkov v Sloveniji zgledovale oziroma oblikovale glede na cene v tujini. Da gredo referenčne cene na živce dobaviteljem, je razumljivo, presenetljivo pa je, da imajo zaradi njih pomisleke v državnih institucijah?
V naši skupini zdravstvo.si smo že na koncu mandata prejšnje vlade predlagali novelo zakona o javnem naročanju, ki je bila takrat tudi sprejeta. Ta novela je med drugim uveljavljala pojem referenčne cene za medicinske izdelke, ki smo jo opredelili kot povprečje uradno pridobljenih cen iz Skandinavije in Nemčije, kjer so cene v EU najnižje. Te referenčne cene bi takoj javno pokazale stopnjo preplačevanja posameznih medicinskih izdelkov, kar bi bil prvi korak k normalnim cenam. A tega sedanja vlada očitno ni želela, saj je novelo že po nekaj mesecih umaknila. Zakaj to ne bi bilo v interesu državnih institucij, mi tudi približno ni jasno.
Eden od argumentov, da je Golobova vlada povozila vašo novelo, naj bi bil, da je omogočala »netransparentno javno naročanje in nakup medicinske opreme na trgu, kar je v nasprotju z evropsko zakonodajo«. Kakšen je vaš odziv na tako argumentacijo?
Ti, ki to trdijo, naj mi odgovorijo na preprosto vprašanje: »Kaj je nezakonitega, če isti medicinski artikel kupiš na enotnem evropskem trgu bistveno ceneje kot pri slovenskem dobavitelju?«
Ste že dobili odgovor?
Ne, in odkrito rečeno, šele ko bi prišel ta odgovor, obstaja upanje, da bi se stvari začele odvijati v pravo smer.
Kaj pa je prava smer?
Edini način, da se zlomi monopolistični dobaviteljski lobi v Sloveniji, je, da se slovenskim zdravstvenim ustanovam s sistemskimi ukrepi omogoči, pomaga in stimulira nakup istega medicinskega materiala po bistveno nižji ceni na enotnem evropskem trgu, in sicer tam, kjer je najcenejši.
Če vas prav razumem, slovenske zdravstvene ustanove sploh ne morejo iti same iskat teh izdelkov v tujino. To je zveni prav absurdno.
Nisem pravnik, ampak kot vem, slovenske državne zdravstvene ustanove medicinski material in pripomočke lahko kupujejo le preko javnega razpisa v Sloveniji, ki je sicer lahko zastavljen kot mednaroden in objavljen na evropskem portalu. To je bilo na primer pri republiškem razpisu za stente 2017, a nihče od tujih dobaviteljev se ni prijavil. Verjetno tudi na podlagi izkušnje poljskega distributerja, ki je leta 2012 prodal UKC enake stente trikrat ceneje in nato skoraj izgubil zastopništvo multinacionalke, saj je informacija iz Slovenije takoj prišla k evropskemu principalu proizvajalca. Ta je poljskemu distributerju zagrozil s preklicem distribucijske pogodbe. Vse to je, skupaj s pismom poljskega distributerja UKC-ju, takratni poslovni direktor UKC Ljubljana prijavil naši agenciji za varovanje trga in vse celo objavil na uradni spletni strani Kliničnega centra. Seveda se ni prav nič zgodilo. Je pa ta zgodba zelo poučna, saj razgalja mehanizme onemogočanja nabave na enotnem evropskem trgu, iz česar spet sledi, da brez angažiranosti države preko ustreznih evropskih institucij monopola slovenskih distributerjev na našem trgu ne bo moč razbiti.
Bi zalegla prijava slovenskih proizvajalcev in dobaviteljev medicinske opreme zaradi kršenja pravil enotnega evropskega trga ustreznim institucijam EU v Bruslju?
O tem govorim. A za tem mora enotno stati vsa slovenska politika. Gre za to, da bi s prihrankom pri nabavah medicinskega materiala več denarja ostalo za slovenske bolnike, kar bi moral biti interes vsake politične stranke.
Kaj konkretno očitate načrtom strateškega sveta za omejitev korupcije v zdravstvu? Zakaj naj bi bili ti načrti neučinkoviti?
Neučinkoviti so zato, ker se ne lotevajo ključnih mehanizmov preplačevanja medicinskih pripomočkov in aparatur na slovenskem trgu, o čemer sem govoril. Še enkrat, ključni problem je monopol določenega dobavitelja, ki lahko postavi kakršnokoli ceno, slovenska zdravstvena institucija pa želenega izdelka ne more kupiti na enotnem evropskem trgu, kjer je bistveno cenejši. In krog je sklenjen.
Kaj pravite na predlog strateškega sveta, da bi bili lahko za protipravne spremembe pogodb o izvedbi javnega naročila in anekse kaznovani tudi dobavitelji?
To se mi zdi nekaj, kar se javno zelo lepo sliši, a ne zadeva bistva preplačevanja.
Strateški svet je imel na mizi tudi predlog, da bi morali zasebni koncesionarji za nakupe aparatov za storitve, ki jih financira javna zdravstvena blagajna, objaviti javni razpis. Tega predloga nazadnje svet ni podprl, kako pa ga vi ocenjujete?
Ta predlog je absurden, saj tudi zasebnikom v sistemu javnega zdravstva (koncesionarji) onemogoča, da medicinske izdelke kupijo ceneje. Vsaj nekateri koncesionarji se namreč poslužujejo cenejšega nakupa na enotnem evropskem trgu. Tak ukrep bi domačim monopolnim dobaviteljem poklonil še ta, sicer bistveno manjši segment javne denarne pogače.
Kako pa ti monopoli gledajo na zasebne koncesionarje, ki nabavljajo medicinske izdelke mimo njih? Jim skušajo metati polena pod noge?
Nikakor ne dobro. Če bi izvedeli, kje v Evropi konkreten koncesionar ceneje kupi isti izdelek, bi o tem obvestili evropsko centralo proizvajalca, ki bi dobavitelju v tujini, ki je material prodal, zagrozila s prekinitvijo distributerske pogodbe. Podobno kot pri zgodbi o trikrat cenejših stentih iz Poljske leta 2012, ki sem jo malo prej opisal.
Ko je govora o zdravnikih, najmanj dva vplivna posameznika z vašega Kliničnega oddelka za kardiologijo UKC Ljubljana sta bila vpletena v afero stenti. Vi ju sicer nočete poimensko omenjati, ampak bolj ali manj ljudje vedo, za koga gre, oba sta bila zaradi vpletenosti v sodne postopke izdatno omenjana v medijih.
O imenih ne bom govoril. Vsak namreč zase dobro ve, kaj bi moral narediti, pa ni, in kaj je naredil, pa morda ne bi smel.
Skrivati se ne moreta. Eden je bil obtožen v zadevi stenti, drugi je vaju s kolegom Mrevljetom prijavil zdravniški zbornici, šel pa je tudi v zasebno tožbo zoper Mrevljeta.
Sodni postopek za kolega, obtoženega zaradi jemanja nedovoljenih daril ob nabavi stentov, je letos, kot vem, zastaral. To zame seveda ni presenečenje. Na zdravniški zbornici je bila prijava zoper naju z dr. Mrevljetom zavrnjena kot neutemeljena, dr. Mrevlje pa je bil na sodišču prav tako pravnomočno oproščen. Upam, da ta intervju ne bo sprožil podobnih postopkov.
Dejstvo je, da so nekateri zdravniki tesno povezani z določenimi dobavitelji. Se vodstva zdravstvenih ustanov tega zavedajo?
Vsi zdravniki, ki uporabljamo določen material, ki delamo z določenimi aparati, moramo biti nujno povezani z industrijo in dobavitelji. Ključno pa je, kakšen je ta odnos. Če je partnerski in transparenten ter temelji na poštenju, spoštovanju in profesionalnosti, potem s tem ni prav nič narobe. Drugače danes v medicini ne gre. Če pa v tem odnosu prihaja do očitnih konfliktov interesov, pa to vodi v prirejanje strokovnih kriterijev na javnih razpisih in forsiranja posameznih dobaviteljev za vsako ceno.
Ko že govoriva o zdravstvenih ustanovah, vam že od leta 2022 ne pustijo več opravljati operativnih posegov na vašem matičnem oddelku v UKC Ljubljana, kjer sicer ostajate zaposleni. Ob tem pa redno operirate v zasebni kliniki Medicor. Ali se nikomur v vodstvu UKC ne zdi nenavadno, da Klinični oddelek za kardiologijo s takim početjem zapravlja potencial uglednega strokovnjaka?
Iz interventnih kardioloških posegov sem bil odstranjen nenadoma in brez razloga. O tem sem obvestil takratno vodstvo UKC, interne klinike in kardiologije, nobenega odziva ni bilo. Ostajam zdravnik specialist na Kliničnem oddelku za intenzivno medicino, kjer opravljam predvsem konzultacijsko, raziskovalno in pedagoško delo, operativnih posegov pa ne. Ker v življenju probleme raje rešujem kot potenciram, enake posege delam pri koncesionarju Medicorju, in sicer v svojem prostem času.
Čeprav ste priznan strokovnjak in enake operacije, kot bi jih lahko delali v UKC, opravljate v Medicorju. To se zdi eden večjih absurdov slovenskega zdravstva.
Verjetno se podobne stvari dogajajo še komu. Sem pa verjetno edini, ki sem to javno povedal. Namen tega je, da spodbudim še koga, da pove svojo zgodbo in da Slovenija spozna, da take prakse ne sodijo v leto 2025.
Kaj pa so v Medicorju rekli, ko so slišali za vašo izkušnjo z UKC Ljubljana?
Čutim, da so zelo veseli, da pri njih delam, saj so rezultati, ki jih redno spremljamo in objavljamo v strokovni literaturi, zelo dobri in v skladu z mednarodno sprejetimi standardi. Včasih celo boljši.
Objava primerjave rezultatov operacij v Medicorju z operacijami v UKC je zelo razburila vodstvo Kliničnega centra.
V skupini zdravstvo.si smo naredili primerjavo rezultatov vstavljanja aortne zaklopke preko žile, ki je temeljila na dveh strokovnih člankih, enem od UKC, drugem od Medicorja, ki sta javno dostopna v mednarodni zbirki PubMed. Kljub temu sem s strani UKC Ljubljana dobil opomin pred krivdnim odpustom.
Kako pa ste reagirali, ko ste se prvič zavedeli, da vam v javni zdravstveni ustanovi preprečujejo opravljati vaše delo?
To me ni potrlo, ampak spodbudilo, da sem opravil še več posegov v Medicorju. Vse skupaj me je še bolj stimuliralo tudi pri znanstvenoraziskovalnem delu, ki je v veliki meri še vedno vezano na UKC. Redno objavljam v mednarodnih revijah in kot vabljeni predavatelj predavam na vseh največjih mednarodnih strokovnih srečanjih. V nasprotju s slovenskimi kardiološkimi srečanji, kjer ne pomnim, kdaj sem nastopil kot vabljeni predavatelj.
Menite, da se to dogaja s podporo celotne slovenske kardiološke skupnosti ali za tem stoji le nekaj posameznikov?
Mislim, da gre za povezane posameznike, vendar se s tem ne ukvarjam, ker je veliko bolj prestižno predavati na vodilnih mednarodnih srečanjih v tujini.
Pisali ste, da je za nekatere posege, ki ste jih izvajali edini v Sloveniji, UKC raje najel hrvaške zdravnike in jim plačeval po 1200 evrov na dan, čeprav je bila vaša pisarna le 50 metrov stran. Kdaj ste prvič ugotovili, da se to dogaja?
Od tega je že nekaj let. Gre za zapiranje ovalnega okna s pomočjo zapiral, ki jih vstavimo preko žile. V tistem obdobju sem bil edini samostojni operater v Sloveniji in vodstvu kardiološke klinike sem kar trikrat ponudil pomoč pri izvajanju posegov in izobraževanju mlajših kolegov. Vendar te ponudbe niso sprejeli, ampak so raje plačevali hrvaške kolege. Zato sem omenjene posege še naprej izvajal le v Medicorju, ki ima na tem področju tudi daleč največje številke v Sloveniji.
V Sloveniji so torej še drugi slovenski kirurgi, ki opravljajo te posege?
V zadnjem letu ali dveh je preko hrvaških kardiologov tudi UKC izobrazil ekipo, ki samostojno dela.
Zakaj še vztrajate v javnem zdravstvu?
Na UKC me, odkar nisem več predstojnik, veže predvsem raziskovalno in pedagoško delo, ki ga z veseljem opravljam. Vesel sem tudi, če kdaj s strokovnimi nasveti lahko pomagam mlajšim kolegom. UKC je bolnišnica, kjer sem pustil praktično vsa svoja najboljša leta. Veliko sem dobil, a verjetno še več dal; 38 let dela v intenzivni enoti, od tega 20 let predstojništva, 23 let interventnih kardioloških posegov, nešteto dežurstev, pripravljenosti, transportov s helikopterjem … Imam tudi 175 mednarodnih člankov v PubMed, več kot 250 mednarodnih vabljenih predavanj, zato mi še zdaleč ni vseeno, kaj se s to bolnišnico dogaja.
Ko omenjate pedagoško delo: nekako se mi zdi, da zagovorniki zasebnega zdravstva radi spregledajo dejstvo, da je v Sloveniji zdravnike v glavnem naredilo javno zdravstvo. Da so šli skozi šolanje na univerzi in se nato leta izobraževali v javnih zdravstvenih ustanovah. Šele ko so kot zdravniki »narejeni«, lahko svoje znanje morda unovčijo v zasebnem sektorju.
Zdravnike, tako kot druge profile, v Sloveniji šolamo praktično izključno v javnem sistemu s ciljem, da čim bolje zdravijo bolnike. Pri tem je delovnopravna oblika zdravnikovega dela povsem nepomembna. Tudi pravnik se brezplačno izšola v javnem šolskem sistemu in potem postane advokat zasebnik. In ekonomist se prav tako, brez javnega zgražanja, ki smo mu v zadnjem času priča v primeru zdravnikov, zaposli v zasebnem podjetju. Zakaj bi bili zdravniki izjema? Pomembno je, da dobro zdraviš, ne glede na to, ali v državni ustanovi, pri koncesionarju ali pri čistem zasebniku.
BI lahko v Medicorju izobraževali zdravnike za take posege, kot jih opravljate vi?
V Medicorju vseskozi izobražujem mlajše zdravnike. To je med drugim tudi del Hipokratove zdravniške posege. Je pa seveda Medicor neprimerno manjša institucija kot UKC, zato so možnosti omejene.
Do ukrepov sedanje vlade v zdravstvu ste precej kritični.
Če gledam vladne ukrepe od leta 2022, so vsi usmerjeni v monopolizacijo državnega zdravstva in postopno eliminacijo zasebne pobude iz sistema javnega zdravstva. Ne stimulirajo tega, kar bi morali – širitve obsega in kakovosti zdravstvenih storitev ne glede na delovnopravno obliko zdravniškega dela. Zakonodajalec namesto tega raje sistematično omejuje delo zdravnikov v prostem času. Namesto da bi bil vesel, da se tako lahko skrajšujejo čakalne vrste, obenem pa država dobi še davek od dodatnega dela zdravnikov. Kdo bi to razumel?
Ali obstaja upravičen strah, da bodo v nekaterih zdravniških specializacijah, ki so bolj donosne, vsi izkušeni zdravniki pobegnili med zasebnike? Nekaj podobnega, kot se je že zgodilo v dentalnem zdravstvu.
Ta strah za nekatere stroke gotovo obstaja in ne vem, zakaj zdravstvena politika tega ni predvidela. V zvezi s tem mi ni jasno, zakaj se na teh področjih ne stimulira deljenih zaposlitev, s čimer bi te profile lahko zadržali v državnih ustanovah. Tako dela marsikateri od mojih kolegov v tujini, na primer v Švici, Združenem kraljestvu in tudi drugje. Važno je, da se dobrega zdravnika maksimalno izkoristi tako v državnih ustanovah kot tudi v zasebnem sektorju. Tukaj ne vidim problema, če so pravila jasna. Se pravi, treba je določiti, kaj moraš narediti v posamezni instituciji, kdaj moraš biti prisoten in kaj je tvoja dolžnost. Stvar jasne individualne pogodbe, ki jo gospodarstvo že dolgo časa pozna. Namesto tega govorimo o preusmerjanju bolnikov iz državne v zasebno ustanovo, kar je ob dolgih čakalnih vrstah za večino nenujnih posegov povsem absurdno, saj je očitno bolnikov dovolj za vse.
Eden poglavitnih očitkov javnemu zdravstvu je slaba organizacija, zaradi katere zdravnik v javnem zavodu opravlja veliko manj obravnav pacientov, kot jih morda isti zdravnik lahko opravi v zasebnem zdravstvu.
S tem se strinjam. Kar se tiče rezerv pri organizaciji v državnem zdravstvu, jih je veliko in po mojem opažanju vedno več. Vse to je začinjeno z večletnimi adaptacijami in obnovami brez prave vizije. UKC Ljubljana je zadnjih nekaj let gradbišče in s tem tempom bo tako vsaj še naslednjih pet do deset let. Kaj to pomeni za razvoj vrhunske medicine, širjenje okužb in podobno, je najbrž vsakomur jasno.
Podobno se dogaja v Mariboru.
Absolutno. In zopet sva pri javnih investicijah, pri javnih razpisih, pri aneksih, skratka iste igre kot pri nabavi medicinskega materiala in aparatur.
Podobno kot medicinska oprema ima tudi medicinsko gradbeništvo že svoje monopoliste.
Se strinjam. Samo poglejte prej omenjene dolgotrajne adaptacije UKC z nešteto aneksi in brez jasne vizije. Sicer pa zdravstvo ni izoliran sistem. Enake zgodbe se odvijajo v vseh segmentih kjer se porablja javni, davkoplačevalski denar.
O temi nabav medicinske opreme ste imeli pred časom predavanje za Društvo poslancev 90. So bili na njem prisotni tudi poslanci aktualnega sklica DZ?
To predavanje sem imel po »zoomu«, tako da točno niti ne vem, koliko je bilo udeležencev in kdo je bil prisoten. Vem le za tiste, ki so razpravljali, in če se prav spomnim, med njimi ni bilo nobenega poslanca sedanjega sklica parlamenta.
Ste po objavi svojega zapisa na zdravstvo.si že prejeli kakšen odziv kolegov ali pa vodstva UKC Ljubljana?
Ne, mi je pa veliko ljudi zunaj medicine reklo, da so zgroženi nad to zgodbo. A internetna objava je bila kar hitro umaknjena.
Šefi slovenskega zdravstva očitno dobro vedo, da zanje neprijetnim zgodbam ne smejo delati dodatne reklame z ostrimi odzivi.
Verjetno. A tudi meni bo težko dati ponoven opomin pred odpustom, ker je vse dokumentirano.
Se bojite za službo?
Ne. Imam medicinsko znanje in številne bolnike, ki mi zaupajo.
Kaj pa morebiten udarec za vaš ugled?
Mislim, da če dobiš opomin zaradi take stvari, kot sem ga jaz, ugled med normalnimi ljudmi prej naraste, kot pade. So pa ključni bolniki in njihovo zaupanje. Prepustijo mi namreč največ, kar imajo –svoje telo.
Zakaj se niste prej oglasili s svojo zgodbo, če pa že od leta 2022 ne morete operirati v UKC Ljubljana?
Objava moje zgodbe je bila reakcija na vaš članek v Reporterju, ki je govoril o načrtih strateškega sveta za zajezitev preplačevanja pri medicinskih nabavah. Strateški svet namreč ne identificira in obravnava pravih mehanizmov, o čemer sva se pogovarjala. Vse skupaj mi deluje bolj kot cenena predvolilna kozmetika z namenom pokazati ljudem, da so se lotili tudi tega področja. Sem pa vse skupaj prepletel z mojo osebno zgodbo z namenom, da se oglasi še kdo izmed kolegov in tako pomaga, da s takimi nezdravimi praksami v Sloveniji prenehamo.
Kaj danes počne Blaž Mrevlje, vaš kolega iz omenjene afere?
V času afere s stenti 2012 je bil on še v začetni fazi poklicne kariere in na področju interventne kardiologije so ga povsem onemogočili. Tako da mu ni preostalo drugega, kot da je šel v tujino.
Biografija
Prof. dr. Marko Noč je bil rojen 6. marca 1963 na Jesenicah. Po končani jeseniški gimnaziji je študiral na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1987 diplomiral in pričel delati v Centru za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana. Leta 1989 je na medicinski fakulteti končal magistrski študij kardiologije, leta 1994 je doktoriral s področja srčnega oživljanja, naslednje leto pa je opravil specializacijo iz interne medicine. Dodatno se je izobraževal v ZDA v Chicagu in Los Angelesu, nato pa je leta 2001 prevzel vodenje Centra za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana. Leta 2007 je postal redni profesor interne medicine na ljubljanski medicinski fakulteti. Je član Evropske akademije znanosti in umetnosti, od leta 2023 je redni član SAZU. Med vidnejšimi priznanji je prejemnik Zoisove nagrade za vrhunske dosežke na področju intenzivne interne medicine, leta 2022 pa mu je predsednik države Borut Pahor podelil red za zasluge za medicinsko delo. Pri svojem delu obravnava kritično bolne srčne bolnike, objavlja strokovne članke s področja akutne kardiologije in predava na mednarodnih kardioloških konferencah. Kot kirurg opravlja različne invazivne kardiološke posege, zadnja leta v zasebnem MC Medicorju.
Dodatna branja: