Kot slišim, se slovenskemu zdravstvu obetajo številne reforme in investicije, kam pa bodo usmerjene pa je prej odvisno od tega, kdo bo na oblasti kot od resničnih strokovnih prioritet. Kot vedno do sedaj.
Sem pa ob nastopu na izredni seji Parlamentarnega odbora za finance dne 9.6. 2021 (https://www.dz-rs.si) žal spoznal, da nikomur ne diši nov zakon o javnem naročanju v zdravstvu, ki smo ga predlagali v združenju “zdravstvo.si" in ki bi lahko cene medicinskega materiala, aparatur in zdravil v Sloveniji spravil blizu cenam poštenih zahodnoevropskih držav. Zame zelo grenko spoznanje, a bolje prej kot kasneje. Med samo razpravo so nekateri poslanci intenzivno razmišljali z zaprtimi očmi, nekateri, ki so bili leta v vladajočih koalicijah, so se posipali s pepelom, kar nekaj vabljenih koalicijskih politikov pa se je opravičilo zaradi drugih obveznosti. Vsaj zame osebno dokaj jasno sporočilo… Vse te občutke je dodatno potrdilo še neporočanje vodilnih medijev kot da nebi šlo za nekaj sto milijonov potencialnih prihrankov na letni ravni. Na koncu se nisem mogel zadržati in sem, bolj za svojo dušo kot z upanjem, da bi spremenil potek razprave rekel, da nisem pričakoval naštevanja problemov in razlag “zakaj nekaj ne gre” ampak konstruktivne rešitve. In da bi, če na tak način zdravil svoje bolnike, imel izjemno visoko umrljivost.
A pustimo vse to, saj slovenskemu zdravstvu neposredno grozi veliko večji problem, ki lahko v kratkem času še dodatno in drastično zmanjša obseg dejavnosti.
To je vedno večje pomankanje medicinskih sester in zdravstvenikov, ki postaja kritično. Na naši interni kliniki tako že dolgo ni moč sprejemati bolnikov na 4 od 8 polintenzivnih postelj na oddelku za žilne bolezni, pred nekaj dnevi se je zaprlo 5 polintenzivnih postelj na kardiološkem oddelku, gastroenterološki oddelek ima zaprta dva pododdelka, nesrečen seznam nezasedenih bolniških sob in postelj pa se vsak dan podaljšuje.
Bolniki, ki bi morali biti sprejeti na zdravljenje na interno kliniko zato ure in dneve čakajo na Internistični prvi pomoči (IPP), ki vedno pogosteje spominja na pravo bojno fronto. Ubogi bolniki ure in ure ležijo na hodnikih in dneve in dneve čakajo v hospitalnem oddelku IPP, ki je namenjen zdravljenju do 24 ur. Zdravniki in negovalno osebje pa dela v strokovno povsem neobvladljivih pogojih.
Na srčni kirurgiji je že več mesecev zaprt eden izmed oddelkov s 7 intenzivnimi posteljami. Posledično morajo srčni kirurgi dobesedno izbirati koga bodo operirali ter nas pogosto prositi če lahko po operaciji vzamemo bolnika nazaj na naš oddelek, ki ima neprimerljivo manj izkušenj s po operativnim zdravljenjem kot njihovi intenzivci.
Intenzivni oddelek infekcijske klinike z 12 posteljami je, prav tako zaradi pomankanja sester in zdravstvenikov, že nekaj mesecev zaprt. Bolnike, ki bi se sicer zdravili na tem oddelku, zato zdravijo na intenzivnem oddelku namenjenemu bolnikom s COVID, ali pa jih preusmerjajo na naš intenzivni oddelek, ki ima le 14, že tako prezasedenih postelj. O učinkovitem preprečevanju širjenja bolnišničnih okužb v takih razmerah seveda ni moč govoriti. Nasprotno, občasno nas, bodisi iz vodne pipe ali klime v dotrajani bolniški sobi obišče še kakšna Legionella. Verjetno je takih in podobnih stisk v naši bolnišnici še več, pa za njih ne vem. Večkrat pa si zaželim, da bi se našel nekdo, ki bi se povsem neobremenjeno sprehodil po UKC in preštel bolniške postelje, ki ostajajo nezasedene zaradi pomankanja negovalnega kadra. Po moji konzervativni oceni jih je v tem trenutku krepko več kot 100…Po pogovorih s kolegi pa vem, da stanje ni nič boljše tudi v številnih regionalnih bolnišnicah. O tem, da nas v takem kadrovskem stanju negovalnega kadra doleti še podoben COVID-19 val kot pozimi in spomladi, si sploh ne upam razmišljati. In ni mi jasno, kako je lahko UKC Ljubljana pred nekaj dnevi “urbi et orbi” oznani, da je vse pripravljeno za morebiten nov val sprejemov zaradi hitrega širjenja COVID-19 in da se ob tem redna dejavnost UKC ne bo bistveno zmanjšala. Kot da bi živeli na različnih planetih...
Medicinske sestre in zdravstveniki pa medtem vsak dan odhajajo na manj zahtevna delovna mesta izven bolnišnic za isto ali celo večje plačilo, na zahod, kjer za isto ali manjšo intenzivnost dela dobijo dva ali večkrat večje plačilo, ali celo izven medicine. Tudi na blagajno v Lidl in Hofer, če želite. Stanje še dodatno poslabšujejo razni poskusi “sistematizacij” delavnih mest, kar je žal sinonim za nižanje plačilnih razredov, občasno neredno izplačevanje nadur in povečanega obsega dela, konec COVID plačnih dodatkov, razvrednotenje srednjih medicinskih sester….in vse večje obremenitve tistih, ki ostajajo. Pri tem je potrebno vedeti, da je delo medicinskih sester in zdravstvenikov ob hitrem napredku medicine v zadnjih letih postalo vedno bolj zahtevno in intenzivno. Dežurstva so naporna, kaj šele troizmenski turnusi, ki človeku in njegovi družini povsem spremenijo ritem življenja.
Ker rešitev tega kritičnega problema v našem zdravstvu ne bo prišla sama, je skrajni čas, da odgovorni prenehajo nojevsko tiščati glavo v pesek in ukrepajo. Kot smo v medicini vajeni, je najprej potrebna diagnoza bolezni, ki je pogoj za vzročno rešitev, ki vedno najbolje deluje. Pa začnimo…
Po mojem vedenju je število medicinskih sester in zdravstvenikov, ki jih vsako leto izobrazi naš šolski sistem, zadostno. Samo preštejte število visokih zdravstvenih šol v Sloveniji. Jaz sem jih naštel sedem. Dovolj je tudi srednjih medicinskih šol. Torej kader je, a ne zasede prostih delavnih mest, za katera se je izobrazil. In zakaj ne? Mnogo mladih sicer zanima stroka in je pripravljenih na zahtevno delo, mnogo starejših uživa v svojem delu, ki ob uspešnem zdravljenju ponudi neizmerno zadovoljstvo. Toda ob pogledu na plačilno listo, ki se bistveno ne razlikuje med nekom, ki dela na intenzivnem oddelku ali urgenci troizmenski turnus in nekom le z dopoldanskim delom v ambulanti družinske medicine brez vikendov, praznikov in dežurstev, entuziazem sčasoma mine. Še bolj pa verjetno ob pogledu na plačilno listo poklicev s primerljivo izobrazbo izven zdravstva.
Sedaj ko imamo diagnozo, lahko govorimo o potencialnih rešitvah. Star izrek pravi, da je, “od kar so Feničani izumili denar” , večina problemov rešljivih. Zato je potrebno medicinskim sestram in zdravstvenikom nemudoma povečati plače ter narediti opazno razliko med nekom, ki v rednem delovnem času dela v ambulanti in tistim, ki dela troizmenski turnus ali dežura na urgentnem ali intenzivnem oddelku. In dosledno in pošteno plačati vse nadure in presežno delo. In ko kaj takega predlagam na sestankih, kjer se večinoma posluša samo “jamranje” brez rešitev, vedno naletim na nekoga, ki ti pove, da bi potem padel javni plačni sistem in “da se to pač ne da”. Ob tem se vsi udobno zleknejo v svoje naslonjače, smatrajo da so “svoje naredili” in na vrsto pride naslednja točka. Osebno mislim, in verjetno nisem osamljen, da je za Slovenijo prevelika žrtev tvegati delovanje našega zdravstva zato, da ohranimo rigiden in preživet javni plačni sistem. In če bi razpadel zato, ker bi medicinske sestre in zdravstvenike izvzeli iz njega, je bolje prej kot kasneje. Nikoli namreč nisem prav dobro razumel kako lahko pri plači primerjaš medicinsko sestro, policaja, državnega uradnika, zdravnika….
Zato pozivam našo celotno politiko, da se pri takojšnjem reševanju kritičnega pomankanja negovalnega kadra v naših bolnišnicah poenoti in ukrepa v našem skupnem javnem interesu. Takoj je potrebno sprejeti pravičen sistem nagrajevanja medicinskih sester in zdravstvenikov, ki bi preprečil nadaljnje odhode in omogočil vrnitev vsaj dela tistih, ki so odšli. Odločitev o tem ali je rešitev, da se ta poklic izvzame iz javnega plačnega sistema ali v tem, da se ustvari zakonit sistem dodatnega nagrajevanja, prepuščam vam in pravnikom. Vem pa, da je za to potreben denar že v sistemu in bi bil lahko takoj na voljo, če bi politika sledila našemu pozivu za nov zakon o javnih naročilih v zdravstvu, o čemer sem govoril na začetku.
In ko o tem neobremenjeno razmišljam o potencialnih rešitvah, mi pride na misel tudi tako imenovan “outsourcing” negovalnih programov. Zasebnik, ki bi za to dejavnost imel dovoljenje ministrstva in sklenil pogodbo z bolnišnico, bi svoje uslužbence-medicinske sestre in zdravstvenike- lahko stimulativno nagradili mimo javnega plačnega sistema preko individualnih pogodb. Tako bi nastalo neke vrste javno-zasebno partnerstvo, o čemer je pred časom že potekala razprava. Nenazadnje, na podoben način že več let v številnih slovenskih bolnišnicah delujejo čistilni servisi, pralnice in kuhinje. Žal bi tak sistem verjetno vodil v komunikacijski prepad med zdravniškim in negovalnim kadrom ter še večji “dualizem” pri vodenju oddelkov kot smo mu priča danes. A ponovno, najlažje je reči »ne« in ob tem ne predlagati alternativne rešitve. In obenem vpiti, da to vodi v »privatizacijo javnega zdravstva«.
In spet smo pri “prastrahu” pred tako imenovano privatizacijo v zdravstvu.
In naloga države bi morala biti predvsem nadzor kvalitete in razdelitve zdravstvenih programov tako, da zavarovanci dobijo čim boljšo storitev za čim nižjo ceno. Pa naj bo to v državnem zavodu ali pri zasebniku. Zakaj se davkoplačevalcem tega jasno ne pove namesto da se jih vedno znova zavaja in straši s tem, da bodo potem bogati lažje prišli do zdravnika in imeli boljšo oskrbo. In zdravnike, ki delajo tudi v svojem prostem času pri zasebnikih, blati z »dvoživkami« in »mazači«?
Upam, da je po povedanem vsem jasno, da brez takojšnje rešitve kritičnega pomankanja negovalnega kadra, planirane investicije v nove bolnišnice in aparature v naslednjih letih dostopnosti in kvalitete našega zdravstva ne bodo izboljšale. Nove stavbe bodo samevale, bolniki pa še naprej čakali na IPP ali v čakalnih vrstah za sprejem v sicer sodobno, a žal prazno bolnišnico. Ko nastanejo ovire v potoku in posledično zastajanje vode, pameten gospodar točno ve, da je potrebno odpraviti najhujšo oviro in ne širiti jeza nad njo. Zato je skrajni čas, da tudi v slovenskem zdravstvu vodilni spregledajo, kaj dela ena roka in kaj druga, ter da načrtovane reforme dobijo rep in glavo. In da Slovenija končno pride do sodobnega zahodnoevropskega modela javnega zdravstva, ki ne bo izključeval zasebne iniciative ampak jo bo, v korist bolnikov in davkoplačevalcev, z veseljem uporabil.
Marko Noč
