Ali Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) res preprečuje, da bi ZZZS zavarovancu povrnil stroške zdravljenja pri zasebniku?
- ZZZS (direktorica Tatjana Mlakar) na javno vprašanje Ali naj bolnik brez dostopa do javnega zdravstva dobi povrnjene stroške zdravljenja pri slovenskem zasebnem zdravniku, kot to velja za zdravljenje v tujini? odgovarja, da 254. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja ZZZS ne more ukiniti, ker že zakon določa, da povračilo stroškov zdravljenja pri zasebniku ni mogoče. Podlago za to tolmačenje vidi v 65. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.
Ali zakon res določa kaj takega ali vsaj približno takega?
- 63. člen zakona določa, da se ZZZS, zdravstveni zavodi in ministrstvo vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Na podlagi tega določijo vse podlage za sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev. Te se sklenejo na podlagi 65. člena zakona, ko ZZZS objavi razpis in od izvajalcev prejme ponudbe za izvedbo programa. S pogodbo ZZZS in izvajalec določita vrste storitev, obseg in kakovost ter roke za uresničevanje programa, pa tudi cene, način obračunavanja in plačevanja ter nadzor.
- Na ta način se za leto vnaprej določijo pravna razmerja med ZZZS in izvajalci državnega zdravstva. Plačilo storitev na tej podlagi poteka od ZZZS k izvajalcu, ko bolnik s kartico izkaže, da je obvezno zdravstveno zavarovan.
Ne.
- Zakon ne določa, da sme ZZZS pogodbo skleniti le z javnimi zavodi in koncesionarji – sklene jo lahko tudi z zasebnimi izvajalci zdravstvenih storitev (glej npr. prvi odstavek 65. ali prvi odstavek 63. člena ZZVZZ).
- Zakon tudi ne določa, da se v breme obveznega zavarovanja izvajajo le zdravstvene storitve, ki jih izvaja javni zavod ali koncesionar.
- 63. in 65. člen zakona sploh ne urejata položaja zavarovancev (njegovih pravic in obveznosti iz obveznega zavarovanja); namenjena sta le pogodbenim razmerjem med ZZZS in izvajalci zdravstvene dejavnosti.
- Pogodbe med ZZZS in izvajalci ne morejo vplivati na položaj zavarovanca, saj zavarovanec ni pogodbena stranka – pogodbe med dvema ne morejo imeti učinka na nekoga tretjega.
- Zakon v nobeni od svojih določb ne določa, pri kom se sme zavarovana oseba zdraviti, pač pa določa le, da je na podlagi obveznega zavarovanja deležna plačila stroškov za zdravstvene storitve v celoti ali v deležu (23. člen).
ZZZS (direktorica Tatjana Mlakar) v zaključku svojega odgovora nevede razkrije, za kaj pravzaprav gre. 254. člen Pravil obveznega zavarovanja, ki bolnikovo svobodo izbire omeji na državno-zdravstvene izvajalce (javne zavode in koncesionarje), razglasi za t.i. pojasnjevalno določbo. Šlo naj bi za pojasnilo tega, kar je v bistvenem določeno že v 65. členu ZZVZZ. A tam to sploh ni določeno. Do takega razumevanja zakona je mogoče priti le z veliko arbitrarne kreativnosti in domišljije. Zato pojasnjevalna določba ni to, za kar jo je označila direktorica. Gre namreč za neustavno in nezakonito ter aktivistično omejevanje ustavne pravice do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave), ki jo že vrsto let izvaja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zato smemo ZZZS mirne duše razglasiti za enega od velikih grobarjev slovenskega javnega zdravstva v pravem pomenu te besede.
Zdravstvo.si
