Reforma v zdravstvu bo?

»Neke vrste bolezen je, če se imaš za nekakšnega boga, stvarnika vsega, vendar se zdaj s tem dobro počutim, saj sem to začel uresničevati,« je izjava Georgea Sorosa iz leta 1993 za britanski Independent. Takim malim bogovom smo dopustili, da so se razrasli po svetu in tudi v Sloveniji ter se v tej vlogi počutijo vse bolj domače. Bogov niti ne izvolimo niti jih ne moremo odstaviti. Zelo težko se jim upremo. Večkrat se jim uklonimo, ker sicer cvilijo, jočejo, brcajo.

V slovenskem zdravstvu je po menjavi oblasti zavladal mir. Po štirih letih bitke z zdravniki, ki je še najmanj služila bolnikom, se je fronta polegla. Če odmislim nekaj pričakovanih kadrovskih menjav uslužnih prejšnji oblasti za uslužne sedanji, smo na stopnji premirja. Vsaj tako se zdi, zato je že velika zgodba, če ministrove sobane skozi glavna vrata zapuščajo sodelavci, skozi stranska pa vstopajo prežvečeni stari igralci. Razumel sem, da bo zdravstvo prioriteta nove oblasti. Prav nič drugače kot vseh dosedanjih. Rezultati so bili še vedno pičli, zato se pri nas predolgo čaka in prezgodaj umira. Upam, da je sedanja bonaca v zdravstveni politiki pridobivanje zaleta za velik skok v boljši jutri našega pacienta.

So se pa v tem času zbiranja poguma že oglasila trobila prej omenjenih bogov in napovedala, da bodo s cviljenjem, ječanjem in brcanjem zaznamovala vsakršen odmik od zatečenega stanja. In sedanje stanje ustvarja dolge čakalne dobe, prezgodnje smrti in neverjetno absurdno, tudi najbogatejše Slovence. Pa ne tiste, ki bi obogateli s tehnološkimi inovacijami, odličnostjo oskrbe, prebojnimi metodami zdravljenja. Bogatijo preprodajalci. Dilerji, katerih dodana vrednost je marža na proizvodnjo ceno artikla. Predragi zdravstveni artikli jemljejo zdravje in življenja bolnikom ter rojevajo male bogove z vilami, jahtami in cvilečimi otroki.

Bojim se, da se je minister, ki skrbi za nas in tudi za naše zdravje, prestrašil ihtavega otroka, ki se bo vrgel na tla sredi množice in bo s cviljenjem, jokom in brcanjem od ministra zahteval, naj se sprememb ne loti in naj v zameno za prestol na njem štiri leta le ždi. S takim ihtečim otrokom, ki izsiljuje svoje starše (ministra) ni mogoče vzpostaviti racionalnega dialoga. Njegov razum tega ne dopušča. Zanj je cviljenje, jok in brcanje edini argument. Bolj se mu razlaga, bolj brca. Kaj stori razsoden oče v trenutku, ko sredi trgovine in velike množice njegov otrok leži na tleh, cvili, joče in brca, ker zahteva »kinder milk šnite«? Razumne besede so odveč. Zato nakupi najnujnejše, pobere ihteče bitje in ga umakne iz trgovine. Verjetno se bo dete v slovenskih cestnih zastojih pomirilo že pred domom in njegova soseska o incidentu niti ne bo obveščena. Ker cviljenje, jok in brcanje danes ni rodilo rezultatov, podobnih ponovitev ne bo. Pa je naš minister tak razsoden in pogumen skrbnik?

Bežno spremljam premike na ministrstvu za pravosodje in ministrstvu za izobraževanje. Ni mi domače ne eno ne drugo, vseeno pa razumem, da so rezultati naših otrok v primerjavi z razvitimi državami slabi in da več kot štiri milijarde na leto v korupciji izgubljenega denarja ni malo. S tako vsoto v petih letih zgradimo Nek 2. Ne vem, ali je Skok najboljši ukrep proti korupciji, sem pa prepričan, da dosedanje rešitve, ki so jih ustoličili in jih še vedno zagovarjajo nasprotniki Skoka, rezultatov ne bodo prinesle. Če jih niso v treh desetletjih, ni razloga, da bi jih v naslednjem. »Norost je delati isto stvar znova in znova ter pričakovati drugačne rezultate,« je misel, ki jo dandanes pripisujejo Einsteinu. Najbrž misel niti ni njegova, vsekakor pa je univerzalna tako v času kot tudi v prostoru; v družbi, politiki, zdravstvu in tudi za domačo mizo. Zato Skok ministra Zupančiča podpiram. Sedanji boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu je slab. Vsi vemo, da se na veliko krade. Pri nekaterih celo kje, pri drugih celo koliko. S Skokom bo preprečevanje korupcije težko še slabše. In če že, je boj za mesta na lestvici koruptivnosti pred ali za Bocvano, Ruando in Katarjem le še stvar šminke.

Precej podobno je na področju izobraževanja. Veščine slovenskih petnajstletnikov v matematiki, naravoslovju in bralni pismenosti so se pomembno poslabšale. Nič kaj spodbudnejše niso ocene slovenskih univerz. Največja, Univerza v Ljubljani, se po kakovosti v Evropi uvršča okoli dvestotega mesta ter na svetu na mesta med petsto in tisoč. Slovenci imamo najboljšega kolesarja na svetu, pred leti smo imeli celo prva dva. Imamo najboljšega smučarskega skakalca in skakalko, športno plezalko, metalca diska. Koliko pa imamo Nobelovih nagrajencev za fiziko, kemijo in medicino? Po vojni nobenega, pred vojno kemika Friderika Pregla.

Seveda težko sodim, ali so izhodišča ministra Rončevića za reforme na področju izobraževanja ustrezna. Bi si pa v duhu prej zapisane misli, pripisane Einsteinu, upal trditi, da s starimi metodami in starimi ideologi znanja naših otrok ne bomo izboljšali. In prihodnja blaginja naroda je odvisna predvsem od znanja. Minister Rončević pravi: »Reforma bo.« Pa čeprav otrok, ki se je vrgel na tla, cvili, joče in brca. Čestitke za tako držo. Upam, da je dovolj bister in moder, da se bo kljub dretju lahko pogovarjal s strokovnjaki, da bo pogledal čez politične in države meje ter da bo mandat zaključil bolj drzno od Cankarjevega Kačurja.

Sredi devetdesetih let je bil generalni direktor RTV Slovenija Žarko Petan. To so bili še zlati časi javne radiotelevizije. Ob njegovem imenovanju je novinarja skrbelo, da bo z izvolitvijo RTV oblikovana po njegovi podobi. In Žarko, bogat v besedi in tudi v izkušnji moči totalitarnega režima, presenetljivo pritrdi, ker sicer ne čuti potrebe, da bi bil tam. Takih ministrov bi si želel. Mogoče tako trdno stojita pravkar omenjena.

Kaj pa zdravstvo? Presenečen sem, da se na mojem področju ne premaknemo. Pa so prav v zdravstvu usmeritve precej enostavne, ker imajo bolniki zelo podobne tegobe tako na Danskem kot tudi v Sloveniji. In dansko zdravstvo je med najbolj cenjenimi v Evropi, naše pa ravno ne. Vse več mojih pacientov zahaja v eksotične kraje. Mene tja ne vleče. Verjamem pa, da je lepo, tudi zato, ker se je način življenja tam doli oziroma tam čez močno odmaknil od našega. Pošteno povedano se je naše življenje odmaknilo od njihovega. Preprosto, skromno in počasno bivanje od rojstva do smrti navdušuje popotnike vse do trenutka, ko jih preseneti bolezen. Takrat pa bi nesrečnik svoje zdravje prepustil le še zahodni medicini. Od protibolečinskih tablet, antibiotikov, pa vse do najmodernejših terapevtskih postopkov. Duhovno vzdušje, Einsteinova relativnost časa, guruji in magični zvarki niso več dovolj. Ko gre za zahodni popek, se ta hoče priključiti na vse infuzije, ki jih ponuja utečena in na dokazih temelječa stroka.

Slovenski zdravstveni sistem gotovo ne sodi med ruralne. Imamo posamezne vrhunske strokovnjake svetovnega kova, drugi pa lahko delamo po preverjenih zahodnih smernicah. Te so enake v Gorenji vasi kot v Londonu. Zdravje je univerzalna dobrina in take so tudi tegobe. Zato se kljub majhnosti lahko opremo na tuje znanje. Ni potrebe, da razvijamo svoja priporočila za zdravljenje sladkorne bolezni, hipertenzije, srčnega popuščanja, ker so ta izdelali že drugi. Seveda lahko k temu znanju dodamo nekaj lokalnih vinjet, za kaj več pa nimamo niti zmožnosti, financ, niti ne potreb. Skratka, slovenski zdravnik zasleduje isto znanje kot danski. Srčno popuščanje jemlje zdravje Slovencem in tudi Dancem, lahko pa ga ohranjamo na precej podoben način tako v Ljubljani kot v Københavnu. Takole na to temo pravi portugalski pesnik Fernando Pessoa: »Iz moje vasi vidim toliko, kot se lahko z Zemlje vidi Vesolja ...« Teoretično slovenski pacient lahko dostopa do skoraj vseh storitev, ki jih nudijo pacientu v Københavnu, Londonu ali Bernu. Le relativnost časa je problem. Povejte Dancu, da bo na menjavo kolka čakal dve leti. Debelo bi vas pogledal. Čez dva meseca se vam prismeje z novim kolkom. Seveda to znajo tudi naši zdravniki, vam pa tega ne morejo zagotoviti, ker med njihovim znanjem in vami stoji slovenski zdravstveni sistem. Ta pa ni podoben danskemu in to je naš mlinski kamen na poti k dobri oskrbi bolnika.

Medicina je znanost. Tudi organizacija zdravstvenega sistema je znanost. In znanstvene metode so v družbah, ki se niso ukvarjale s totalitarnim režimom, skozi osem desetletij načrtnega in analitičnega dela organizacijo zdravstva pripeljale daleč pred Slovence. Nismo veliki, nismo zelo bogati, imamo pa možnost, da vse to njihovo znanje skopiramo. Pa še vedno nočemo. Zato je usmeritev ministra za zdravje zelo preprosta. V slogu šaha; mat v treh potezah. Prva poteza: identifikacija vrhunskega evropskega zdravstvenega sistema. Druga poteza: spoznanje, kako daleč narazen smo si. In tretja poteza: iskanje najkrajše in najcenejše poti do tja.

Naše zastarele organizacijske posebnosti, veledobavitelji, priletni fikusi v pisarnah in zgodovinski argumenti niso tako pomembni, kot je pacientovo zdravje, zato so nepomembni. Seveda bodo na tej poti na tleh ležali cvileči, jokajoči in brcajoči nedonošeni otroci. Pa naj. Zahodne usmeritve kažejo, kako najbolje zdraviti srčno popuščanje in tudi kako za omejen javno zbrani denar ponuditi največ kakovostnih storitev. Vse drugo je vzdrževanje starih pozicij od tistih, ki premalo delajo in za isti denar ne bi več, prek dilerjev medicinskega materiala, do zadnjih, ki niso v toku s časom že petintrideset let in ne bi bili še njihovih zadnjih pet.

Spoštovani minister, vesel bom, ko bom od vas slišal besede ministra Rončevića: »Reforma bo«, ker brez tega dobre oskrbe za bolnike še ne bo. Ne smemo dopustiti, »da bo vse pod flajštram zgnil«, kot pove poljanski pesnik iz Poljanske doline Janez Ramoveš. In »flajštr« bo za velike probleme našega zdravstva preskromen ukrep. Otrokom pa le pustimo, da cvilijo, jočejo in brcajo, ker več kot to ne znajo. Pustimo jih na tleh in naj jih s tal poberejo njihovi skrbniki – mali bogovi.

Janez Koprivec, družinski zdravnik

Prispevek je objavljen na portalu DELO