Služba, družba in tabuji

Že več dni nisem nič napisala, me kar malo srbijo prsti. Pisanje te očitno zasvoji. Pa tudi terapevtsko je, na čisto drugačen način se soočaš s svojimi mislimi, s svojimi željami in strahovi, če jih napišeš na papir, kaj šele, če se odločiš jih obelodaniti vesoljnemu svetu.

Tudi adrenalin te zasvoji. Nikoli sicer nisem razumela adrenalinskih športov, prostega pada me je strah, bungee jumping ni zame. A službo imam adrenalinsko, redkokatera jo preseže. Moj izbran poklic je intenzivna medicina. Že več kot dvajset let. In ne predstavljam si, da bi delala kaj drugega. Najsrečnejša sem, ko se dogaja. Ko je bolnik res zelo bolan, ko se borimo za njegovo življenje, ko vem, kaj je treba narediti, ko imam tim, ki ve, kaj dela, in potem uspe. Bolnik preživi. Njegovo stanje se izboljša. Najboljši občutek na svetu. Seveda vedno ne uspe. Žal neuspeh pogosto pomeni smrt. V intenzivnih enotah se vedno gibljemo med življenjem in smrtjo. S tem smo se naučili živeti. S smrtjo. Z odgovornostjo. Bolnik redkokdaj umre zaradi nas; umre, ker je pomoč prepozna; umre, ker je bolezen prehuda. Dvajsetletno delo v intenzivni enoti me je naučilo, da obstajajo hujše stvari kot je smrt. Vem, tega večina ljudi ne more razumeti, moja mama me vedno grdo pogleda, kadar takšne stvari govorim v družinskem krogu. A je res. Smrt ni najhujša. Najhujše je trpljenje. In tega zdravniki ne smemo dopustiti. Proti smrti smo velikokrat nemočni. A trpeti ni treba nikomur.

Tu moram nadaljevati s Hipokratovo prisego. V njej zdravniki namreč preden začnemo delati obljubimo, da bomo bolnike vedno zdravili pravično in po svoji najboljši vesti; obljubimo tudi, da jim ne bomo nikoli škodili; pa še - če bolniku pomagati ne moremo, mu bomo omogočili dostojno smrt. Se mi zdi, da smo ta zadnji del prisege malo pozabili. Vsi. Morda še najbolj mi, intenzivisti. Mi vendar toliko stvari znamo – mehanično ventilacijo, zunajtelesni krvni obtok, dializo in še in še... a smo morda pozabili se vsakič vprašati, ali bolnik to lahko preživi, ali pa z vsemi našimi invazivnimi posegi (ker naše zdravljenje zelo agresivno in invazivno posega v človeško telo) bolniku po nepotrebnem pred smrtjo ne povzročamo trpljenja.

Smrt je v naši družbi postala tabu. Še pred 50 leti (pa tudi pred 40, ko sem bila majhen otrok) je v družbi bila tabu spolnost, moji starši se z mano o tem niso pogovarjali. A smrt je bila prisotna v vsaki družini. Stara mama (oma, babica, onkica – kakor so jo že imenovali) je zbolela zaradi pljučnice ali že česa, legla je v posteljo in počasi nehala jesti in piti in potem umrla. V krogu družine. Najbrž pomirjena s svetom in zadovoljna, da jo je vnukica držala za roko. Danes pa smo spolnost popolnoma detabuizirali, do te mere, da se vprašam, kako bodo naši otroci sploh vedeli, kaj je lepa, intimna spolnost med dvema človekoma, ki se imata rada. Smo pa iz smrti naredili velik tabu. Ljudje zdaj ne umirajo več doma. Tik pred smrtjo skoraj vsakega pripeljejo v bolnišnico, ker »kaj bodo pa sosedje rekli, da nismo poklicali rešilca«. In ker smrt je nekaj groznega in »tega doma ne moremo gledati«. O smrti se ne pogovarjamo – ne ljudje med sabo, ne družinski zdravniki z bolniki, ne zdravniki v bolnišnici med sabo, in žalostno - še intenzivisti velikokrat ne, ki se s smrtjo soočamo takorekoč vsakodnevno. Pa ni nič groznega na smrti. Del življenjskega ciklusa je. Ko nehaš živeti, umreš. In ko pride tvoj čas, je prav, da umreš brez trpljenja, med tistimi ljudmi, ki te imajo radi. Ja, res je, zdravniki se moramo boriti za vsako življenje, a res je tudi, da moramo prepoznati, kdaj bomo to bitko izgubili, kdaj je sploh nima smisla bojevati... in takrat človeku omogočiti dostojno smrt. V krogu ljudi, ki ga imajo radi. Ko sem bila mlada zdravnica (in hkrati mlada mamica) je umiral moj dedek, doma, ni želel nikamor. Njegove zadnje besede so bile: »Prav je tako. Novo življenje prihaja, moj čas je, da se poslovim.« Dan prej je moj brat napovedal rojstvo otroka. Umrl je srečen. Veste, v Ugandi (kamor pogosto zahajam) ob smrti ne jokajo. Med pogrebom plešejo in pojejo, veselijo se tega, da je človek živel, da je bil na tem svetu. Tam redkokdo ne umre doma. Smrt je del življenja.

V teh Covid časih so nam odločitve o življenju in smrti spet in še vedno zelo pred očmi. In veliko sicer pišemo o prostih posteljah in ventilatorjih in osebju. A pravo vprašanje, ki si ga vsak dan znova postavljamo, je: »Ali lahko ta bolnik zdravljenje v intenzivni enoti preživi?« Govorimo o dvo ali tritedenskem zdravljenju, o agresivnih posegih v telo, o hudem vnetju v pljučih, o odpovedovanju organov (ledvic, srca, možganov), o motenem strjevanju krvi in še in še. Ali lahko ta bolnik (star 85 ali pa 67), s predhodnimi takimi ali drugačnimi kroničnimi boleznimi – ali lahko takšno agresivno zdravljenje preživi? Ker, če pošteno mislimo, da ne, potem nimamo pravice bolnika takemu agresivnemu zdravljenju izpostavljati. V zadnjem času veliko razmišljam o vzporednicah z zdravljenjem raka. Tam so že pred leti razvili točkovnice in lestvice, s katerimi ocenjujejo splošno stanje bolnika (njegove kronične bolezni, telesno in psihično kondicijo) in s tem verjetnost, da bo zdravljenje raka (kemoterapijo, obsevanje ali operacijo) preživel. In se na osnovi tega odločajo, koliko agresivno bodo bolnika zdravili. Ker če mislijo, da ga bo ubilo zdravljenje, se tega niti ne lotijo. Tam je vse kar dobro urejeno. Podobno bomo morali začeti razmišljati tudi mi intenzivisti.... mislim, da nimamo pravice uvajati tako agresivnega zdravljenja pri bolnikih, ki ga preživeti ne morejo.

Za konec tega dela bom napisala še enkrat – obožujem intenzivno medicino. Rada imam izzive, lotevam se invazivnih in naprednih načinov zdravljenja, niti enkrat v več kot 20 letih nisem obžalovala izbire svojega poklica. Občutek nekomu rešiti življenje je neprecenljiv. Ostalo preberite zgoraj.

Četrtek, 12.11.

V času, ko nisem pisala, smo odprli še eno, tretjo Covid intenzivno enoto. Ko smo se začeli o njej pogovarjati, nas je bilo vse groza. Kadra nismo imeli. Vse usposobljene sestre so že dvojno zaposlene v preostalih 4 intenzivnih enotah, dveh Covid in dveh navadnih.

Potem smo stvar zasukali malo drugače. Ob pregledu naših podatkov smo opazili, da imamo vedno nekaj bolnikov, ki niso uspavani, intubirani in invazivno predihavani. Teh nekaj bolnikov - ali še diha samih, ali spet diha samih, ali jim pomaga ventilator, a neinvazivno –preko maske ali čelade, pri tem so budni in dihajo sami. Taki bolniki so »morda malo manj zahtevni«, lahko sami opozorijo nase, niso popolnoma nemočni in odvisni od usposobljenosti medicinske sestre, ki stoji ob njih 24 ur na dan. Mislili smo – če zgrupiramo te bolnike v naslednjo podenoto, morda lahko zanje skrbijo sestre iz oddelkov, iz polintenzivnih enot, pa tudi zdravniki, ki niso nujno intenzivisti. Tako sestre kot zdravniki in tudi vodstvo bolnišnice so bili nad idejo navdušeni. Intenzivističnih sester namreč več nimamo. Zato smo se lotili ustanavljanja te nove pol/intenzivne podenote. Po nekaj dneh delovanja, navdušenja ni več veliko... sestre z oddelkov se vsak dan sprašujejo, v kaj so se spustile (in nas nimajo zelo rade), moledujejo za pomoč pri intenzivističnih sestrah (z velikim spoštovanjem moram reči, da so se odzvale kljub svojemu že tako dvojnemu urniku in hodijo pomagati v svojem prostem času); zdravniki so se tega lotili kot nov izziv, ki je ogromen in marsikomu izven cone udobja, a mu bodo kos (tudi njim pomagamo intenzivisti, če le lahko). Vodstvo bolnišnice pa je še vedno navdušeno. Ker delo spet nekako teče. Imamo 10 novih postelj. In do zdaj nobenega bolnika nismo pustili pred vrati. A roko na srce, to so še vedno intenzivistični bolniki, ki so sicer budni, a pogosto nemirni in zato potrebujejo še več pozornosti in kontrole kot kateri uspavan bolnik na ventilatorju; ki sicer niso intubirani in klasično priključeni na ventilator, a nekateri vseeno odvisni od pomoči ventilatorja preko maske.... Sestre (in zdravniki) niso vajeni ventilatorjev, novi so jim tudi perfuzorji, preko katerih bolniki dobivajo infuzije zdravil, za imena nekaterih zdravil še slišali niso. Vem, da jim je težko. Izjemno so pogumni. Vrgli smo jih v zelo globoko, zelo črno vodo, sredi oceana, in zdaj plavajo. A v teh časih opažam, da je pogum skoraj vse kar potrebuješ. In pomoč kolegov.

Nedelja, 15.11.

V dežurstvu rada zaokrožim med vsemi tremi intenzivami, vidim bolnike, si poskušam zapomniti priimke (45 jih sicer ne uspem zadržati v glavi), se pogovarjam z ljudmi, gledam, kako zmorejo. In danes spet NAVDUŠENO ugotavljam, da delo teče tudi v novi, tretji enoti. Zorganizirali so se bolje kot smo si zamislili, povezali so se v tim, sestre so iz dneva v dan bolj kompetenente, izgubile so strah pred ventilatorji, fizioterapevti uživajo v predajanju svojega znanja in v rehabilitaciji – vračanju bolnikov v prejšnje življenje. Danes so mi pokazali sliko enega od bolnikov, zdravljenega najprej v Covid EIT enoti 1, nato v enoti 3, ki je s hoduljico hodil po sobi in pred sabo na vozičku peljal jeklenko kisika. In to bolnik, ki je ob premestitvi k njim bil še vsaj polovično odvisen od pomoči ventilatorja, in jih je bilo celo prvo in drugo noč strah, ali bo zmogel. In ali bodo zmogli oni, če se njegovo stanje poslabša. Veselje celega tima je težko opisati.

Kdo so bolniki, ki jih zdravimo danes? Vseh 45 ne morem našteti, naj jih navedem le nekaj. Ravnokar smo sprejeli 20 letno dekle, ki je Covid poz, njena glavna težava pa ni dihalna odpoved, njena težava so strdki v žilah možganov. Potrebuje stalen nadzor in spremljanje življenjskih funkcij, njeno stanje se lahko v vsakem trenutku poslabša. In morda zahteva kirurško ukrepanje. Včeraj je bil sprejet 52 letni moški s Covid pljučnico, predhodno zdrav, morda malo bolj obilne postave, kmalu po sprejemu smo ga morali uspavati, intubirati (vstaviti dihalno cevko) in ga priklopiti na ventilator, takoj zatem pa še obrniti na trebuh, ker je potreboval velik odstotek kisika. Včeraj je bila sprejeta tudi 77 letna bolnica, ki je do sedaj samostojno in dobro živela, rak dojke je prebolela pred več kot 30 leti, sicer pa se je zdravila zaradi pritiska. Tudi njo smo morali hitro po sprejemu intubirati in začeti ventilirati. Upam, da virus premaga, kljub dobri psihofizični kondiciji njene možnosti niso najboljše. Kar nekaj bolnikov je pri nas že dolgo, 72 letna bolnica, pa 63 letni bolnik, 53 letna bolnica (s številnimi predhodnimi boleznimi), 67 letni bolnik, za njihovo življenje se borimo že več kot 20 dni. Ne bo vsem uspelo.

Predihovanje na trebuhu čudežno pomaga. Zakaj, boste vprašali? Čista fizika, z malo anatomije. Večina pljuč leži v zadnji polovici prsnega koša. Ko ležimo na hrbtu, je ta del pljuč spodaj, nanj pritiska teža, v njem se nabira tekočina, tudi srce pritiska navzdol. Poleg tega ventilator, ki vpihuje zrak v pljuča s pozitivnim tlakom, zrak vpihne najprej v bolj zgornje (manjše) dele pljuč (spet fizika), kjer je upor najmanjši, medtem ko zadnji in spodnji deli pljuč ostanejo nepredihani. Ko bolnika obrnemo, se večji del pljuč odpre. Srce se odmakne naprej, tekočina se počasi premakne navzdol, v sprednje dele pljuč. Malo pomagamo še z nastavitvami na ventilatorju (ali kot mi temu strokovno rečemo – opravimo recruitment), in čudežno lahko odstotek kisika znižamo in bolnik je bolj stabilen.

Zakaj potem vseh bolnikov ne predihujemo kar ves čas obrnjenih na trebuh? Brez zapletov in težav to seveda ni. Pojavijo se lahko preležanine, strah nas je predvsem tistih na obrazu, pride lahko do poškodbe oči zaradi pritiska, motena je lahko prekrvavitev rok ali nog, težave so lahko tudi s hranjenjem in odvajanjem blata, včasih kanali ležijo tako, da nato zdravila ne tečejo... Zato bolnike praviloma na trebuhu pustimo le en dan in jih potem obrnemo, včasih pa pronacijo (ležanje na trebuhu) podaljšamo na več dni, kadar nimamo druge izbire. Obračanje bolnikov na trebuh ali pa nazaj na hrbet je postalo v vseh naših timih rutina. Včeraj smo samo v prvi covid intenzivi obrnili 8 bolnikov na trebuh in 9 nazaj na hrbet. Sem in tja namreč obračamo vseh 24 bolnikov. Za obračanje nas mora biti prisotnih pet. Zdravnik je odgovoren za tubus (ta je najbolj problematičen in od pravilne lege tega je najbolj odvisno bolnikovo življenje) in glavo, če ima bolnik nastavljen centralni venski kateter na vratu, mora čuvati tudi tega. Nato sta na vsaki strani dva... zdravstvenika, sestre, fizioterapevti, študenti... vse roke prav pridejo. Še posebej moške. Naši bolniki ponavadi nimajo idealne telesne mase. Potem bolnika na -1,2,3- prestavimo na skrajni rob postelje, se ustavimo, pregledamo vse kanale, tubus in druge pomembne cevke, pod njega spodvijemo roko in ga nato počasi, kontrolirano preko spodvite roke prevalimo na trebuh. Glavo obrnemo na eno stran, dvignemo isto roko in pokrčimo isto nogo – tako ga namestimo v položaj plavalca (naš sleng), nato priklopimo EKG elektrode na hrbet in ponovno preverimo vse življenjske funkcije. Če je vse po sreči, lahko že čez 15 minut začnemo nižati kisik na ventilatorju.

Zakaj pa želimo znižati kisik? Tako mehanična ventilacija kot kisik za pljuča nista zdravilna. Oba ukrepa uporabljamo takrat, kadar pljuča več ne zmorejo opravljati svoje funkcije – to je transporta kisika iz zraka v kri. Vsa naša tkiva in organi namreč za življenje potrebujejo kisik. Če kisika v krvi ni dovolj (kar lahko vidimo npr. s saturacijo, ki vam jo v ambulanti zmerimo na prstu), začnejo organi odpovedovati in bolnik umre. Zato moramo na vsak način poskrbeti, da v kri pride dovolj kisika. Ko gre za blažjo prizadetost pljuč, zadostuje dodati kisik, če je odpoved pljuč huda, bolnik ne uspe več dihati sam in mu mora pomagati ventilator. Kisik je za pljuča sama v resnici škodljiv, ne koristi vnetju, ki tam že tako poteka, tvorijo se toksični kisikovi radikali, ki vnetje poslabšajo, višji kot je odstotek kisika, več je kisikovih radikalov. Zato želimo kisika dovajati čim manj, samo toliko, da je v krvi kisika dovolj in telo lahko preživi. Tudi mehanična ventilacija pljuč ne zdravi. Nasprotno – ventilacija s pozitivnim tlakom pljučem škoduje. Normalno ljudje dihamo z negativnim tlakom – razširimo prsni koš, s tem nastane v prsni votlini negativni tlak in zrak počasi pasivno pride v pljuča, izdihnemo nato aktivno, zrak izpihnemo. Mehanična ventilacija deluje obratno – s pozitivnim tlakom potisne zrak v pljuča, izdih je nato pasiven. S pozitivnim tlakom in hitrim pretokom zraka nastajajo v pljučih strižne sile, ki pljuča dodatno poškodujejo, poškoduje jih lahko tudi prevelik tlak ali preveliki vpihani volumni. Naša naloga je, da pljuča varujemo, zato strokovno govorimo o protektivni ventilaciji. Zagotoviti moramo dovolj kisika v krvi in izplavljanje ogljikovega dioksida, ob tem pa pljuča čim manj poškodovati. Vnetje pri Covid bolezni in virusno pljučnico mora telo premagati samo. Bolnikom zdaj dajemo tudi protivnetna zdravila (deksametazon), ta pomagajo da se vnetje pri večini (ne vseh) hitreje umiri, a večino dela mora še vseeno opraviti bolikovo telo (njegov imunski sistem) sam. In to lahko traja – veliko dni ali tudi več tednov. Z mehanično ventilacijo in kisikom samo kupujemo telesu čas – čas, da virus premaga; čas, da se vnetje umiri. In se trudimo delati čim manj škode.

Sreda, 18.11.

Zataknilo se nam je pri koordinaciji transportov. Transport covid bolnikov mora biti namreč varen za okolico (in bolnika seveda). Mi zdaj gostujemo v kirurški stolpnici, kjer je promet predvsem z dvigali že tako gost – na oddelek, iz oddelkov, v operacijsko, iz operacijske, na preiskave itd itd. Zdaj pa imamo v tem istem področju 3 Covid intenzivne enote, v pritličju še Covid sivo cono urgentnega centra in na 5. nadstropju Covid rdečo cono kirurških oddelkov (bolniki, zdravljeni na raznih kirurških oddelkih, ki so covid poz). In kaos na področju transportov je postal neobvladljiv. Za vsak transport je treba namreč obvestiti vse deležnike (operacijsko, oddelke itd), ki naj v tem času ne bi izvajali drugih transportov, zapreti vse prehode, uporabiti le za to določeno dvigalo, ki ga je treba po koncu transporta temeljito razkužiti. Zatikalo se nam je na vseh področjih: imeli smo več transportov hkrati, ostali niso upoštevali navodil in so v času našega transporta šli na pot z ne-covid bolnikom, kljub zaprtim pregradam, so ljudje pregrado enostavno odstranili in šli po naši poti, zgodilo se je celo, da smo dvigalo zaklenili s ključem, da bi nas počakalo za povratek iz CT, pa je nekdo mirno vstopil (v Covid umazano dvigalo, kar je bilo jasno označeno), obrnil ključ in se z njim odpeljal. Poskušali smo ta kaos urediti že s pregradami, pa protokoli, pa varnostniki. Nič ni pomagalo. Najnovejša ideja je, da določimo koordinatorja transportov, ki bo delal samo to. Skoordiniral vse transporte med sabo, imel nadzor nad dvigalom in obvestil vse deležnike. Predlog je bil, da uporabimo prostovoljce Rdečega križa. Ideja se je zdela odlična. A se je zataknilo zelo hitro. Prosotovoljci so prišli, ta del ni bil sporen. A jim je bilo zelo težko razložiti, kaj od njih želimo, kaj vse morajo narediti. Na hitro smo jih naučili osnov osebne varovalne opreme. Pravega uvajanja jim nismo mogli nuditi, ker enostavno nimamo ljudi niti za to. V UKC Mb se ne znajdejo. Transporti pa so se dogajali. Gospodična, ki nam je bila poslana za dopoldanski termin, je že naslednji dan zjutraj sporočila, da tega ona ne more opravljati (preveč, pretežko, prekaotično) in smo ostali spet brez koordinatorja. Gospod Silvo, ki zdaj prihaja v popoldanskem terminu, se še vedno pogumno bori z vsemi temi neznankami. Zasluži si naše spoštovanje in vsi upamo, da zdrži.

Tako kot zdržimo mi, prav tako vrženi v ta nov, neznan kaos. In imamo pogosto občutek, da zunanji svet nikakor ne razume, s čim se spopadamo in kako težko v resnici je. Svoj svet smo dejansko začeli deliti na »naš« covid EIT svet, kjer je kaos in garanje in pomanjkanje ljudi in negotovost in strah in bolniki, ki nas potrebujejo, in bolezen in smrt in tudi tovarištvo in razumevanje brez besed in iskanje rešitev in uspešno pozdravljeni bolniki in hvaležnost sojcev in tista dišeča kava in potem spet nove težave in tako gor in dol. In potem je »zunanji« svet. Svet, ki se ukvarja s tem, ali jim nošenje mask krati osebno svobodo, ki se ne more odpovedati zabavam in druženju za nobeno ceno, ki razpravlja o resničnosti virusa in o ponarejanju podatkov, ki celo trdi, da imamo zdravstveni delavci od virusa korist.... No, ta zunanji svet nam je postal precej tuj. Na »srečo« res nimamo časa veliko razmišljati o njem, še manj polemizirati. Mi pridemo v službo, v »naš« svet in delamo, poskrbimo za bolnike. Marsikateri od njih je spadal med nejeverne Tomažke. To za nas ni pomembno. Bolnik je bolnik in potrebuje nas. Po zaključeni službi pa smo resnično utrujeni, doma se poskušamo izklopiti, se do naslednjega dne spočiti, manj kot vdre v »naš« svet, bolje za nas in naše bolnike.

Petek, 20.11.

Včeraj zjutraj sem se slabo počutila, glava me je bolela in trebuh, treslo me je. Najprej sem seveda pomislila na Covid. Čeprav je bil v torek PCR na Covid iz brisa nosno-žrelnega prostora negativen.

Vsem zaposlenim v intenzivnih enotah vsak teden odvzamemo brise, aktivno iščemo pozitivne, z namenom da se virus med nami ne bi razširil nekontrolirano. Izpadov si ne moremo privoščiti, zato nas posebej budno spremljajo in ščitijo. Ta torek je bil za našo intenzivno enoto črn. Štirje zdravniki in sedem sester pozitivnih. Ko sva v sredo zvedeli ta podatek, sva s Sašo (glavno sestro) obsedeli in se nekaj minut samo nemočno gledali. Zdravnike bomo že nekako nadomestili, njihova dežurstva bomo pobrali drugi (bodo vrnili po karanteni). Sestre pa (5 od njih bi naj tisti popoldan prišlo v službo)..... sedeli sva in se gledali.

Nov problem, treba je nove rešitve. Saša in Mojca sta staknili glave in .... najprej prosili tiste iz dopoldanske izmene, če lahko ostanejo še popoldan in pomagajo, nato sta začeli urnike sestavljati na novo. Najbrž že desetič ta mesec. Klub vsakodnevnemu pritoževanju, kako delo komaj zdržijo, so vsi iz dopoldanske ekipe (zdravstveniki in bolničarke) bili pripravljeni ostati tudi popoldan. Ta solidarnost, ta čut, da je za bolnika treba poskrbeti, to me vedno gane. Vsak dan znova. Vsakič, ko k meni pristopi zdravnik ali sestra in se ponudi za dodatno pomoč v soboto ali nedeljo ali popoldan (ko jih je razpisano bistveno manj, a je dela enako).

Če se vrnem v včerajšnje jutro... ko me je slabo počutje prisililo, da sem ostala doma... ko mi je Roman pred svojim popoldanskim dežurstvom prišel kar domov vzeti še en bris (to je mali privilegij, ki si ga kot zdravniški par dovoliva).... ko sem najprej poklicala v službo in preverila, ali je dovolj prostora za bolnike (ko se bo naših 50 postelj napolnilo, bomo morali zelo odločno zahtevati premestitve, priklicati pomoč Ministrstva za zdravje in UKC Ljubljana. In tega ne more narediti dežurni zdravnik). Bolnikov je bilo zjutraj 44, šest prostih postelj bi moralo za 24 ur zadoščati. In tako sem si dovolila ostati doma. Tudi danes. In jutri. V nedeljo delam. Te tri proste dni sem nujno potrebovala. Bris pa je bil ponovno negativen.

V sredo sem se udeležila psihološke delavnice, ki nam jo je za pomoč pri premagovanju stisk v teh izrednih časih ponudil psiholog. Zdravstvenim delavcem nam je na voljo tudi za klice v stiski. Teh klicev dobi ogromno, stisk je ogromno, zato se je odločil organizirati skupinske delavnice. A tisti s stiskami očitno raje ostanejo anonimni. Prisotne smo bile le štiri. Poiskati pomoč psihologa je v naši družbi še vedno tabu. Popolnoma po nepotrebnem. Naša psiha, naše misli so del nas tako kot roka ali noga ali jetra. Če si zlomiš gleženj, potrebuješ travmatologa in mavec; če ti odpovedujejo jetra, potrebuješ gastroenterologa in morda presaditev jeter; če doživljaš velik stres, pa potrebuješ psihologa in učinkovite metode obvladovanja misli.

Na delavnici smo se pogovarjali o tem, kako močan instrument je moč naših misli, kako lahko z aktivno pozitivnim mišljenjem naš odziv na stres preusmerimo iz negativnega v nekaj čisto drugega. Kako lahko našo sedanjo, brez dvoma izrazito stresno, situacijo doživljamo kot grozoto, nočno moro, katastrofo ali pa jo poskušamo videti kot priložnost za nekaj novega – premagati s skupnimi močmi to bolezen, naučiti se nekaj novega, najti nova zavezništva. Ko sem danes prebirala maile in viber zapise iz vseh treh naših podenot Covid intenzive sem videla točno to – v dveh od treh vidijo situacijo kot izziv, novo priložnost, iščejo rešitve, skupaj vsi, vzdušje je pretežno pozitivno, delo teče gladko; v tretji se ne morejo sprijazniti s situacijo, počutijo se izven cone udobja, stres je izrazito negativen.

Sobota, 21.11.

Koledar na moji službeni mizi danes pravi:

Človeka, ki pravi, da se nekaj ne da narediti, ponavadi prekine nekdo, ki to že počne.....

Harry Emerson Fosdick (1878-1969)

Torek, 24.11.

Vsak dan spremljamo krivuljo števila bolnikov, pozitivnih brisov, bolnikov v bolnišnicah, v intenzivnih enotah. Zadnji teden so se te številke stabilizirale, niso več dnevno samo naraščale, dobili smo občutek, da smo dosegli plato krivulje. Nekoliko nam je odleglo, saj smo prav zastavili kapaciteto intenzivnih postelj. Potem pa sem v nedeljo zvečer brala v viber skupini našega kriznega štaba, kako predstojnik urgentnega centra piše o strašnem navalu, kako predstojnica infekcijskega oddelka piše, da ni več postelj in naj preusmerjajo bolnike v druge bolnišnice, kako vodja epidemiološke službe piše, koliko je v UKC pozitivnih zaposlenih in še več bolnikov, ki so tam zaradi drugih bolezni. Stvar se je raztegnila v ponedeljek, strokovni direktor je napisal pismo na pomoč, bolnike smo začeli preusmerjati v druge bolnišnice. In nisem več mirna. Ta nov pljusek (upam da ne nov val) bo čez en teden prišel do intenzive. Kjer zdaj ravno lepo zmoremo, s 45-48 bolniki vsak dan, sprejmemo približno toliko bolnikov kot jih tudi premestimo. Se bomo čez 7 dni znova spraševali, kam sprejeti bolnika? Spet stiske, spet sudoku premeščanja bolnikov, spet preštevanje postelj? Mi pa smo utrujeni, zagon počasi popušča. Morda bo res treba glasno zahtevati pomoč kolegov iz Ljubljane ter Ministrstva za zdravje.

Zvečer sediva z Romanom in ob gin-tonicu razpravljava o dogodkih dneva. Tudi Roman se zdaj ukvarja s Covidom. Sicer kirurg, travmatolog, po 13 letih vodenja urgentnega centra, zdaj koordinira rdečo cono na kirurgiji, peto nadstropje, kjer se zdravijo tisti bolniki, ki v resnici potrebujejo kirurško zdravljenje, a so covid pozitivni. Roman ima razlago za ta pljusk bolnikov zadnja dva dni - pred 10 dnevi smo na Štajerskem praznovali Martinovo!!!!

Danes sva debato začela sama. Potem so prisedli otroci. Ko se pridružijo (pravzaprav zelo pogosto) se zelo aktivno trudiva, da beseda ne teče le o medicini, službo že 21 let poskušava potisniti na drugo mesto. Vedno so bila mnenja in težave otrok pomembnejše od česarkoli, kar se je dogajalo v službi. To se obrestuje. Naša velika miza v jedilnici je zelo obiskana, radi prisedejo, radi delijo svoje misli in težave, radi tudi vprašajo za mnenje. Kaj več si kot starš sploh lahko želiš?

Jakob ima glavobol že ves dan, enostavno preveč računalnika (on-line študij) in premalo svežega zraka. Letos je začel pilotirati, kar si je želel vse od 8. leta starosti, zdaj so se lekcije spet ustavile. Janjina anksioznost iz dneva v dan narašča: kako bo dokončala študij, kako bo opravila prakso (v 4. letniku študija specialne pedagogike je), kdaj bo spet videla svoje dekle (ni iz Maribora), kdaj bo tega izrednega stanja konec... V šoli na daljavo uživa le Jurij. Njemu tak način šolanja ustreza. Dislektik je in klasični način poučevanja mu povzroča veliko stresa, pri pouku ne odnese veliko, težko sledi, domov prihaja utrujen. Zdaj pa ... ko se šolskega dela loti, je spočit in z mislimi prisoten, rezultate ima dobre in končno občutek, da gre. Korona čas ga moti le zato, ker njegovo dekle živi v drugi občini...

Poslušam jih in slišim: čuden je ta koronski čas. Za mlade še sploh, njihovo življenje je postavljeno nekako »on-hold«. Zdaj, ko bi se jim moralo dogajati največ, ko bi si naj izoblikovali poklic in osebnost in bodoča vseživljenjska prijateljstva, so doma in čakajo na nadaljevanje svojih življenj.

Sobota, 28.11.

Včeraj v dežurstvu sem končno uspela pregledati rezultate našega zdravljenja do sedaj.

Od 17. julija, ko smo ponovno odprli Covid intenzivo, do 20. novembra smo zdravili in odpustili 79 bolnikov - 67 bolnikov je imelo Covid pljučnico, 12 druge kritične bolezni. Od 67 bolnikov, zdravljenih zaradi dihalne odpovedi/Covid pljučnice, je kar 43 bolnikov preživelo in iz bolnišnice odšlo domov. Trinajst bolnikov je umrlo, 5 smo jih premestili v druge ustanove zaradi pomanjkanja prostora (3 preživeli, za 2 nimamo podatka), 6 se jih še zdravi na drugih oddelkih UKC. Povprečni čas zdravljenja v intenzivni enoti za tiste, ki so se pozdravili, je bil 9,4 dni, od tega so bili v povprečju 6,6 dni (od 1 pa do 22 dni) odvisni od mehanične ventilacije. Najmlajša bolnica je imela 25 let, najstarejši preživel bolnik 81 let, najmlajši umrl bolnik 65 let.

Ali če povem drugače: do 20.11. vsaj 46 rešenih življenj, bolnikov vseh starosti (od 25 do 81), ki bi brez naše pomoči skoraj sigurno umrli. Nam se zdi to kar imenitno.

Četrtek, 2.12.

Mislim, da ni nobenega dvoma, da vsi zdravstveni delavci, ki delamo neposredno s Covid bolniki (v intenzivi, na Covid oddelkih, v rdečih conah urgentnega centra in še kje) v tem trenutku garamo. Delamo neskončno več kot smo kadarkoli v življenju in verjetno nikoli več ne bomo toliko. Moramo pa tudi pošteno priznati, da smo za svoje delo nagrajeni. Pa ne samo moralno (kar je daleč večji motivator za delo kot denar), ampak tudi finančno. Država nam da 65 % dodatek po kolektivni pogodbi za delo v času epidemije ter 30 % dodatni dodatek za neposredno delo s Covid bolniki. To ni malo. Sploh v času, ko se marsikdo sprašuje, kako bo preživel zaradi izpada dohodka. Kljub temu se včasih nekaj dni pred in po izplačilu osebnih dohodkov pojavijo debate posameznikov (različnih zdravstvenih profilov) po še več.... Zdaj je spet ta čas. Take debate me malo žalostijo, čeprav razumem tisti aspekt, da si želijo biti nagrajeni za delo, ki ga je res veliko in je izjemno težko. Potem pa pred dvema dnevoma dobim sporočilo od Nataše, tudi ona je malo žalostna zaradi debat zadnjih dni. Predlaga, da solidarnost, ki jo z nami delijo drugi (v obliki donacij, hrane, kave), delimo naprej; da se spomnimo tistih, ki so v tem času sami doma, starostnikov, ki komaj preživijo in si tudi med prazniki ne morejo privoščiti nič; predlaga, da naše donacije preusmerimo k njim ter del naših nagrad namenimo drugim. In sem spet ganjena do solz....

Danes sem popoldne prespala, ker je bilo včerajšnje dežurstvo eno tistih, ko se dela celo noč. V tem času je Nataša svojo idejo dala na viber grupo. In odziv je bil takojšen, pozitiven, idejo so z velikim JA sprejeli in nadgradili. S pogojem, da ostanemo anonimni, da to delamo zase. In tako je nastal naš mali projekt Podarimo naprej. Ob 18h sem našla več kot 30 navdušenih viber sporočil. In svet se mi je spet zazdel malo lepši. Veliko lepši. Upam, da ne bodo hudi, da sem akcijo tukaj precej javno vseeno omenila.

Ponedeljek, 7.12.

Za konec:

1.  Gospod Silvo iz rdečega križa je zdržal. Ne samo, da je zdržal, prevzel je pobudo in zorganiziral delo še drugih prostovoljcev, predlagal rešitve in izboljšave in transport zdaj teče gladko in koordinirano. 
2. Zadnja dva torka sta bila manj črna, prejšnji teden le 2 pozitivna brisa, teden poprej pa nihče. Vsi iz izolacije so se vrnili v službo
3. Vzdušje se je v vseh treh intenzivnih podenotah obrnilo v pretežno pozitivno smer, delo teče gladko kljub izpadom osebja ali pa morda ravno zato Covid intenzivna enota 3 se je izkazala kot odlična ideja, tamkajšnji tim odlično poskrbi za bolnike, ki potrebujejo fizioterapijo in vračanje v normalnejše življenje
4. Zaenkrat pljusek še ni prišel do naše intenzive, število bolnikov je še vedno stabilno, danes jih je 45
5.  Do danes smo v celotni Covid intenzivi sprejeli in zdravili 195 bolnikov, zelo velika večina jih je in bo preživela
6. Naša mala akcija Podari naprej teče z velikim zanosom.

Alenka Strdin Košir

Zdravnica intenzivistka