Mineva leto od kar je Vlada RS nastopila polni mandat in se lotila nujno potrebne reforme zdravstvenega sistema v Sloveniji.
Slovenski državljani se zaradi napačne definicije javnega zdravstva že več kot dvajset let soočamo z nedostopnostjo in neučinkovitostjo zdravstvenega sistema.
Javno zdravstvo pomeni možnost bolnika, da svobodno izbere zdravnika, pri čemer mu zavarovalnica krije stroške zdravljenja.
V Sloveniji bolniki te možnost nimajo, saj ZZZS financira zdravljenje le v ustanovah v državni lasti ter pri redkih koncesionarjih, ki so izbrani po netransparentnih in dvomljivih kriterijih. V nasprotju z evropskimi javnimi zdravstvi imamo v Sloveniji državno zdravstvo.
Vlada RS je pred enim letom z interventnim zakonom želela zmanjšati pričakovano poslabšanje dostopnosti do zdravljenja. V 15. členu zakona je bilo določeno, da bodo imeli bolniki pod določenimi pogoji (neuspešnost skrajševanja čakalnih vrst) možnost opraviti zdravljenje pri kateremkoli zdravniku v Sloveniji.
Kljub temu, da so bile postavljene številne omejitve in so bili številni izvajalci zdravstvenih storitev izključeni iz nabora, je bila ta odločitev korak v pravo smer. S tem določilom je bila začrtana simbolna smer prave definicije javnega zdravstva, ki bi ji sledilo preoblikovanje ZZZS in krovnih zakonov, ki določajo ustroj slovenskega zdravstva. Če bi vlada nadaljevala v tej smeri in dejansko izrabila vse rezerve slovenskega zdravstva, bi počasi prišlo do večje dostopnosti do zdravnika in do krajšanja čakalnih vrst.
Z novelo in preoblikovanjem interventnega zakona ter ukinitvijo 15. člena Vlada RS po šestih mesecih ponovno stopa na ustaljeno pot delovanja državnega zdravstva, kot ga poznamo zadnjih 70 let.
Bolnike smo dolžni opozoriti na zavajanja, laži in podtikanja, ki onemogočajo vzpostavitev dostopnega in kvalitetnega javnega zdravstva, kot ga poznajo razvite evropske države.
Zasebniki so povsod v evropskih državah vključeni v javni zdravstveni sistem.
Temeljni cilj evropskih javnih zdravstvenih sistemov je, da bolnik pride do pravočasne in kvalitetno opravljene storitve. Javno zdravstvo izvajajo na primarni ravni večinoma zasebniki, tudi na sekundarni ravni je polovica storitev opravljena v ustanovah v zasebni lasti. Vsak kvalificiran zdravnik (oz. ustanova) lahko zdravi bolnike, noben zdravnik ni a priori izključen iz izvajanja javnega zdravstva. Pri tem bolniki dobijo povrnjeno plačilo storitve s strani državne (ali zasebnih) zavarovalnic.
Zdravniki v evropskih državah lahko hkrati delajo v državnih in zasebnih ustanovah.
Vsak zdravnik si lahko svobodno izbere obliko dela. Zdravniki lahko delujejo kot zasebniki v javnih bolnišnicah s plačilom po pogodbi ali pa so delno zaposleni v javnih bolnišnicah, delno pa opravljajo delo v zasebnih ambulantah. V Sloveniji mediji, nekateri zdravniki in vladajoči politiki nenehno žalijo zdravnike in jih označujejo z dvoživkami. Vsi ti zdravniki zdravijo bolnike, ki potrebujejo pomoč.
Zasebne in državne bolnišnice v EU poslujejo pod enakimi pogoji.
Zdravstvena zavarovalnica v evropskem javnem zdravstvu plača enotno ceno za zdravljenje. Zasebnik ali javna bolnica prejmeta enako plačilo za opravljeno storitev.
Konkurenca med javnimi in zasebnimi bolnišnicami je eno izmed zagotovil, da bolnik prejme pravočasno in kvalitetno zdravljenje. Temu je podvrženo natančno in pregledno upravljanje bolnišnic, ki sledi najvišji vrednosti zdravstvene obravnave. Na dunajski univerzitetni kliniki (AKH Wien poslovanje tekočega leta 2021 - dobiček 27 milijonov EUR, UKC Ljubljana poslovanje tekočega leta 2021 - izguba 9 milijonov EUR), ki deluje v okolju modernega javnega zdravstva, tako ne moledujejo dobaviteljev za usmiljenje pri maržah.
V evropskem javnem zdravstvu zdravijo najtežje bolnike tako zasebne kot javne bolnišnice. Bolniki z možgansko kapjo, težkim potekom covida, hudimi nevrološkimi okvarami in malignimi tumorji se zdravijo tako v zasebnih kot javnih ustanovah. Zavarovalnica izvajalcem oziroma bolnikom v vsakem primeru povrne stroške zdravljenja.
Namesto, da bi se vodilni v slovenskih zdravstvenih domovih in bolnišnicah podučili o načinu upravljanja zdravstvenih zavodov v evropskem prostoru in poiskali možnosti izboljšanja lastnega delovanja, obtožujejo zasebnike, da izbirajo bolnike, ki jim prinašajo donosno plačane storitve. Skupaj z mediji ter zagovorniki državnega zdravstva, ki se skrivajo za krinko lažnega javnega zdravstva, označujejo zdravnike za pokvarjene pridobitnike in egoistične pohlepneže.
Namesto z upravljanjem in vsebino po meri bolnika se ukvarjajo s pobudami o zmanjšanju plačila storitev zasebnikov, “ker zasebniki lahko kupujejo cenejši medicinski material”. Pri tem slovenski javnosti zamolčijo, da terciarne ustanove že sedaj dobijo za storitve plačano 30% več kot ostali izvajalci, pri tem pa so zaradi katastrofalnega upravljanja v primerjavi z zasebniki precej manj učinkoviti.
Od 2017 pa do junija 2023 je Medicor opravil 473 TAVI, kar je več kot UKC Maribor in manj kot UKC Ljubljana. V Medicorju je 30-dnevna umrljivost po prvih 100 bolnikih znašala 1.8% (Pleskovič A, et al Zdrav Vestn 2021; 90 (3-4):139-49), po 473 bolnikih pa 1.3%.
UKC Ljubljana je objavil, da je 30-dnevna umrljivost pri bolnikih nad 80 let znašala 5.5% (Kolar T, et Front Cardiovasc Med 2022; 947197). 30-dnevna umrljivost primerljivih bolnikov starih nad 80 let je v Medicorju znašala 0.8% (še neobjavljeno, podatki preverljivi v Medicor TAVI registru). Iz tega sledi, da so rezultati TAVI v Medicorju vsaj primerljivi in nikakor ne slabši kot v UKC Ljubljana, medtem ko rezultati za UKC Maribor niso javno objavljeni oziroma prikazani.
Plačilo za TAVI s strani ZZZS po našem vedenju za UKC Ljubljana znaša okoli 38.000 EUR, za Medicor pa okoli 30.000 EUR. Upoštevajoč te predpostavke in 473 TAVI posegov, je Medicor ZZZS in s tem slovenskim davkoplačevalcem ob vsaj primerljivem rezultatu prihranil več kot 3,7 miljona eurov.
Pot državnega zdravstva je pot v amerikanizacijo slovenskega zdravstvenega sistema.
Pozivamo državljanje naj bodo pozorni na laži apologetov in kreatorjev državnega zdravstva, predvsem dr. Dušana Kebra. Njihova pojavnost v medijih je tako velika, da bolnik v Sloveniji le s težavo pride do pravih informacij.
Odmik od reform, ki vzpostavljajo vsem dostopno javno zdravstvo po vzoru evropskih držav, pomeni nadaljno privatizacijo zdravstva v Sloveniji in posledično vse večje razslojevanje prebivalstva.
Cilj vladajoče politike je stroga ločitev med državnim in privatnim zdravstvom. Takšna stroga ločitev je ključna značilnost ameriškega zdravstvenega sistema, ne velja pa za sodobne evropske sisteme, kjer sta oba sistema prepletena.
Politika si želi podrediti pretežni del zdravstva in ohraniti popolno kontrolo nad razporejanjem denarja davkoplačevalcev. Namesto, da bi državljani odločali, ali svoj denar, vplačan s prispevki, namenijo državnemu ali zasebnemu izvajalcu, bo politika določila, da se pacientov denar lahko porabi samo pri državnih izvajalcih in posledično pri njihovih dobaviteljih.
Slabšanje kakovosti storitev v slovenskem “javnem” zdravstvu, ki se že dolgo dogaja pred našimi očmi, še pospešuje privatno iniciativo. Premožnejši državljani, ki z dolgimi čakalnimi vrstami in storitvami pri državnih izvajalcih niso zadovoljni, pomoč še naprej iščejo pri zasebnih izvajalcih. Tem iskalcem zdravstvenih storitev sledijo zavarovalnice. Pojav zavarovalniške ponudbe za hitrejši dostop do specialistov je zgolj predhodnik privatnega sistema zavarovanja, ki potihem nastaja v Sloveniji in si ga bodo lahko privoščili le premožnejši državljani. Pojava vzporednega privatnega zavarovanja in privatne zdravstvene dejavnosti pa politika ne more preprečiti, saj je svobodna podjetniška pobuda temeljna ustavna pravica, ne samo v Sloveniji, ampak v vseh državah EU.
Cilj državnega zdravstva je ohranitev trenutnega stanja, trenutne ureditve zdravstvene zavarovalnice in dobaviteljskih omrežij, ki z letno preprodajo preplačanih medicinskih materialov in zdravil vsako leto oškodujejo Slovence za več sto milijonov evrov skupno zbranega denarja. S tem, ko vladajoča politika zavrača vključitev vseh razpoložljivih zdravnikov v pravo javno zdravstvo, se pod krinko ohranjanja javnega zdravstva bori za amerikanizacijo zdravstva. Zasebni zdravniki kot tudi zasebne zavarovalnice bodo še naprej dostopne samo premožnejšim, kar pomeni dodatno razslojevanje slovenske družbe oziroma še večjo delitev na bogate in revne.
Ali si Slovenci res želimo amerikanizacije zdravstva in popoln zdravstveni apartheid?
Pot do vzpostavitve javnega zdravstva je mogoča le na podlagi jasno definiranega svobodnega odločanja bolnika in zdravnika. Pri tem pa mora upoštevati ključne elemente javnega zdravstva:
- Bolnik ima pravico do kakovostne in pravočasne obravnave.
- Bolnik ima pravico do svobodne izbire zdravnika.
- Javni zdravstveni zavodi z zasebnimi konkurirajo na trgu zdravstvenih storitev.
Matej Beltram
Gorazd Kalan
Matija Kališnik
Marko Noč
Simon Podnar
Samo Vesel
Andrej Vranič
Krištof Zevnik
