Izpostavljeno zunanji zdravniki

Prispevek prvotno objavljen v mediju Večeru.

Pred mesecem dni, 15. februarja, v soboto opoldan sem se sprehajala po gradbišču nastajajočega novega oddelka infektološke intenzivne medicine. 

Že več dni nisem nič napisala, me kar malo srbijo prsti. Pisanje te očitno zasvoji. Pa tudi terapevtsko je, na čisto drugačen način se soočaš s svojimi mislimi, s svojimi željami in strahovi, če jih napišeš na papir, kaj šele, če se odločiš jih obelodaniti vesoljnemu svetu.

Pred 14 dnevi me je svojka bolnika, ki smo ga kljub trudu, da ne bi potreboval intubacije (dihalne cevke), le morali uspavati in priklopiti na ventilator, vprašala, ali je bilo to res potrebno. Ali pa smo to naredili le zato, ker imamo od tega dobiček. Z veliko težavo sem se zadrževala, da se nisem obrnila in odkorakala proč. Počutila sem se razjarjeno, osramočeno, poteptano. In potrebovala sem vsaj teden dni, da sem zjutraj spet čutila smisel, da grem v službo. »Saj veste, kaj ljudje govorijo«, je rekla. »Ne vem«, sem rekla jaz. In ne razumem.